Če beremo opis, kaj vse počnete v življenju, se zdi, da ima vaš dan 48 ur. Kako usklajujete vse svoje obveznosti?
Za vse skupaj je seveda potrebno imeti v prvi vrsti moč in energijo, da zmoreš tak tempo. To seveda pride z zavedanjem, česa si želiš v življenju in čemu vse si se pripravljen za to odreči. Jaz na račun tega ne poznam besede popoldanski počitek, ne vem, kaj je gledati TV, še posebno ne čez dan,kaj so dolga druženja s prijatelji … Ampak kljub temu preživim dovolj kvalitetnega časa z družino, ki je zame prioriteta v življenju, se na kratko podružim s prijatelji, ki so večinoma tudi moji varovanci na treningu, ter si najdem čas za svoje branje v poznih urah (smeh).

Katera življenjska vloga vam je najljubša?
Vsekakor je to vloga očeta, ki je nekaj najlepšega … pa čeprav je včasih izredno težavna, saj jo moram kombinirat z  vsemi ostalimi obveznostmi. Seveda pa so tudi vse ostale vloge lep, drugače jih ne bi opravljal (smeh).

Od kje črpate energijo za vse podvige?
Energija se skriva v srcu in v zavedanju, da je treba za sanje prehoditi dolgo in naporno pot … še posebej, če so te sanje vredne!

Ali pride dan, ko vam enostavno ni do treninga? Kje takrat najdete motivacijo?
Seveda pride dan, ko ni treninga, saj so včasih obveznosti preobsežne. Tudi načeloma ne treniram veliko. Ko bi ljudje vedeli, koliko sem treniral za zadnji projekt, bi se prijeli za glavo (smeh). Naj samo zaupam dva podatka – letos sem od januarja plaval le trikrat, odkolesaril pa le okoli 10 treningov (smeh).

Kaj vas je vodilo v ekstremističen šport? Kako je šla ta pot?
Moja pot se je začela, ko mi je v oči padel članek neke triatlonske revije, kjer je bil povzetek tekme v desetkratnem Ironmanu. V tistem trenutku sem se zaljubil v misel, da ga bom tudi sam enkrat naredil. In tako se je začela moja triatlonska pot, ki pa sem jo zgolj po šestih mesecih treniranje kronal z dvojnim Ironmanom (7,6 kilometra plavanja, 360 kilometrov kolesarjenja, 84 kilometrov teka), s tem pa postal prvi Slovenec, ki je končal tako preizkušnjo. Potem so si take in podobne preizkušnje sledile kot po tekočem traku (smeh).

Kaj vas je vodilo in vas še vedno vodi pri organizaciji dobrodelnih projektov? Zakaj ste sploh začeli?
Vsak ima nekaj takega v sebi, le vprašanje je, kdaj to pride na dan. Želel sem nekaj več, želel sem prebuditi Slovenijo … in ponudila se mi je priložnost, da to naredim s svojim telesom. Tako kot slikar proda svoje risbe, glasbenik svoj glas, jaz poskušam s svojim srcem in telesom dati vsem »revčkom« nekaj, kar trenutno ne premorejo. Želim le vrniti življenju tisto, kar je življenje dalo meni. Imam vse na svetu in to želim deliti z drugimi.

Kako ste doživljali vašo zadnjo akcijo Srce Sloveniji? Kateri del vam je bil najtežji in zakaj?
Bilo je neverjetno. Bilo je neverjetno zaradi srčne ekipe, ki me je spremljala, zaradi ljudi, ki so me spodbujali ob cesti, zaradi tisočih, ki so spremljali in me podpirali preko spleta. Bilo je neverjetno, ker smo pretresli Slovenijo na tisti najlepši način. Uspešno smo razširili sporočilo, ki se še dolgo ne bo pomirilo. Najtežji del je bil vsekakor tek oziroma na koncu vzpon na Pokljuko. Predvsem zaradi tega, ker je bila utrujenost že na vrhuncu in ker me je sonce že dobro pregrevalo.

Ste bili razočarani, ker niste šli še na Triglav? Kaj je botrovalo tej odločitvi? Je bilo težko dati prednost varnosti pred tem, da bi dosegli to, kar ste napovedovali? Čutite, da ste izpolnili cilj?
Ne, že dolgo nazaj sem presegel tisti slepi ego, ki želi za vsako ceno priti na cilj. Naš »triglav« je bil dosežen že mnogo prej. Že takrat, ko je začela Slovenija zaradi nas dihati s polnimi pljuči. Odločitvi je botrovalo slabo vreme in s tem povezana varnost, pa čeprav smo bili že vsi oblečeni, da krenemo navzgor. Ne, še enkrat bi rad poudaril, da je bil namen tega projekta popolnoma drugje in da je bil naš športni podvig le zanemarljiv del tega, kar smo želeli narediti. Vsekakor je bil cilj v polnosti izpolnjen!

Kaj ste občutili med srečevanjem s podporniki? Kako pomembna je ekipa? Kaj vam je dalo v težkih trenutkih največ zagona?
Podporniki so tisti veter v hrbet, ki te kar nosi naprej … in ti velikokrat pomaga, da lažje premaguješ pot in jasneje vidiš cilj. Ekipa je izjemno pomembna. Če za tabo stoji tako močna in srčna ekipa, kot je za menoj, potem je taka stvarca popolnoma enostavna (smeh). Zares so nekaj posebnega in prav zares jih imam rad. Ekipa je tista, ki mi je dala krila, ko sem začel strmoglavljati … čeprav morda nisem v nobenem trenutku bil zares ogrožen.

Kako ste se borili z utrujenostjo in pomanjkanjem spanja?
To je pri podobnih projektih stalna praksa in človek se nauči ravnati tudi s takimi zadevami (smeh). Vsekakor je bilo potrebnih nekaj tako imenovanih »power sleepov«, a vse se je končalo tako kot smo si želeli (smeh).

Koliko sredstev ste zbrali?
Zbrali smo preko 20.000 evrov, končno številko bomo razkrili pa malce kasneje, ko dobimo vse podatke. Ne smemo pozabiti, da akcija traja še do konca septembra, sredstva iz septembra pa bodo namenjena za nakup hrane za Anino zvezdico

Kateri je vaš naslednji projekt?
Naš naslednji projekt je že čez tri tedne in se imenuje 24-urni humanitarni Pikin tek, ki bo potekal v okviru Pikinega festivala. Tam bo sicer zgolj kot organizator. Več informacij pa je na voljo na www.nevergiveup.si.

Na kateri dobrodelni projekt ste najbolj ponosni?
Ponosen sem na vse, a morda je moj najljubši projekt 10 krogov za 10 nasmehov. Do sedaj (smeh).

Se vam zdi, da so vse te plemenite humanitarne akcije, ki smo jim priča v zadnjih letih, nekakšna potuha za državo, ki bi marsikdaj morala poskrbeti za tiste, za katere se zbirajo sredstva?
Jaz o tem ne razmišljam, temveč delam le tisto, kar lahko in znam. Je pa kriza v državi povezala ljudi med seboj in razkrila njihove močne medčloveške odnose, kar pa je vsekakor lepo videti.

Ste pri vse akcijah imeli kdaj občutek, da določeni ljudje sodelujejo le zaradi samopromocije, ki jim jo prinese odmevnost akcije, in ne zaradi iskrenega namena humanitarnosti?
Odgovor bom zadržal zase in povedal le to, da vsak ve, zakaj dela … vsak ima svojo vest … in vse v življenju se obrne, tako kot se mora … s tem pa se vrača na način, kakršnega daješ.

Kaj je najpomembnejši nauk, ki ga želite posredovati soljudem?
Nikoli se ne predajte, bodite pogumni, verjemite vas in v druge, ljubite vsa živa bitja, dajajte, dajajte, dajajte … in plavajte proti toku, tja, kamor vas vodi srce. Na koncu življenja namreč šteje le tisto, kar smo dobrega naredili za druge.