Koliko časa ste torej že v penziji?
Zdaj sem že v penziji ... (premišljuje) ... ne vem, kako dolgo (se zasmeji).

Pol življenja?
Ja. Šestdeset let sem bila stara, ko sem šla v pokoj.

Kakšno delo pa ste opravljali pred tem?
Delala sem vse na svetu. Plužila sem, za brano držala, kosila, največ pa kuhala. Hodila sem kuhat k neki družini, kjer sta bila oba zdravnika, in skrbela za njunega otroka, pospravljala ... Ob 15. uri sem prišla domov, se na hitro umila in preoblekla ter šla kuhat večerjo drugi družini, pri kateri sem tudi pazila otroka, starega šest let.

Spremljate, kaj se dogaja po državi? V nedeljo so bili trije referendumi, eden tudi o pokojninski reformi.
Ne morem, ker ne slišim. Potem katerega vprašam in mi malo raztolmači, ampak to dolgo ne drži, ker vse pozabim. Kakšne slike še pregledam v reviji doma upokojencev, brati pa tudi ne morem več.

Vidim, da imate v sobi voziček, ampak še hodite (gospa naju je v svoji sobi pričakala stoje)?
Tole imam le, da se peljem k obrokom, ker ta noga peša, ker je bila zlomljena (pokaže). Za sprehod imam pa hojico. Saj ven ne grem. Nisem sposobna za ven, je omotica v glavi, pa pravijo, da je nevarno, da roke popustijo; hojica odleti, jaz pa po tleh.

Ste, ko ste bili mladi, pričakovali, da boste kdaj dočakali 101. leto?
Jaz nisem pričakovala niti tega, da bom dočakala 50 let! Slabo sem se počutila, bila sem težak srčni bolnik. Imela sem težko življenje. Zgodaj sem ostala sama z dvema otrokoma; moža sem izgubila, ko sem bila poročena komaj 13 let. Hčeri sta bili takrat stari deset let, jaz pa 45.

Imate dolgoživost v družini?
Moje sestre – bile smo štiri, so že pomrle. Jaz sem bila najstarejša in imela sem najtežje življenje, pa še danes noge prestavljam po svetu (smeh).

Koliko časa ste že v domu upokojencev?
Petnajstega marca je minilo 21 let.

Kako se zamotite čez dan?
Prej sem štikala. Izdelke, ki sem jih naredila, so prodali, jaz pa sem od tistega dobila 40 odstotkov. To sem delala vse do lani. Zdaj pa ne morem več šivanke vdevati pa lepih vbodov delati. Pešajo oči, pa prsti tudi.

Ste zadovoljni z življenjem tukaj?
Hudega nam ni. Najlepši čas mojega življenja je tu; nimam nobene druge skrbi, kot da se moram paziti, da mi v hlače ne uide (se zasmeje). To je vse. Za vse je poskrbljeno, nismo lačni, nismo umazani, imamo pospravljeno. Če so potrebna kakšna zdravila, če se kdo slabo počuti, na zvonec pritisne in pride sestra ali zdravnik. Za vse poskrbijo. Hrane je dosti, pa dobra je, primerna za vse diete.

Veliko starejših ljudi se boji, da jih bodo otroci dali v dom. Kaj bi jim svetovali?
Neumno se je bati, vse je pripravljeno. Jaz sem se tudi bala, pa jokala, da sem trikrat klecnila na kolena, ko so me ljudje strašili. So rekli, samo v dom ne. Ne morem vam povedati, kakšne kritike so bile: da so sestre grobe, da so negovalke grobe, da je uprava narobe. Potem pa se mi je že trapasto zdelo, ko mi je vsak drugi takole povedal. Rekla sem si, prav – če vsi zdržijo, bom pa jaz tudi, drva menda ne bodo cepali na hrbtu. Niti za enkrat nimam nobene pripombe, da bi bilo kaj narobe. Najlepši čas mojega življenja je tukaj. Je mir, jaz sem oddala vse skrbi tu notri. Nimam skrbi, kdaj bo kurjava, kdaj bo zajtrk in kaj bo za zajtrk, kdaj bom skuhala in kako bom kupila … Vse je rešeno tukaj. Nimam nobene kritične besede. So prijazni in skrbni. Pospravljeno je, skuhano, pomito, oprano, zlikano. Pa dobra volja je, in če je treba, poskrbijo tudi za zdravstvo.

Od doma pa je vendarle težko iti ...
Veste, takole je: če star človek zboli, ne more biti sam – mladi morajo iti za kruhom, v službo in zaslužiti za svojo družino. Starega bolnega človeka ne morejo pustiti doma.

Kako ste se vi navadili, ko so vas prvič pripeljali v dom? Najbrž vam je bilo sprva hudo.
Jaz sem šla sama, sama sem se odločila, da grem. Tri leta sem bila pri hčerki, potem pa si je vnuk izbral nevesto. Rad bi se poročil, in je zmanjkalo prostora – kam jo bo pripeljal, kje bo imel spalnico? Potem sem pa jaz rekla: “Veš kaj, Boštjan (vnuk, op. a.). Jaz sem stara 80 let, delati ne morem, da bi kaj pomagala, jaz si bom zrihtala prostor v domu, ti boš pa zasedel mojo sobo in boš imel tam spalnico, ko se boš poročil.” Potem sem šla k svoji zdravnici, ki je ordinirala tudi v domu starejših, naj mi pove, kakšen je postopek za sprejem. Naredila mi je zdravniški pregled, dala izvid in me napotila na center za socialno delo, naj vprašam, ali bi lahko dobila razliko za dom, če bi pri pokojnini zmanjkalo.

Pa vam pokojnina pokrije oskrbo v domu?
To prispevajo. Ko sem prišla noter, je občina prispevala 20 tisočakov, zdaj pa ne vem, koliko.

Skratka, otrokom ni treba doplačevati?
Nič, nobenemu. Imam samo še eno hčer – druga je umrla – in pet vnukov, pravnukov pa devet. Bogato, samo pokojnina je premajhna, da bi vse obdarovala.

Kakšen je torej recept za dolgo življenje?
Veste, človek mora biti z vsako stvarjo zadovoljen. Lasu v jajcu ne more iskati. Treba je imeti dobro voljo pa roke za vsako delo in usta za vsako jelo. Mi smo pojedli veliko fižola, graha, leče pa kolerabe, paradižnika, zelja in repe. To je bila naša domača kmečka hrana. Pa žganci, zabeljeni z ocvirki.