Kraševec Sebastjan Ferfolja, ki bo oktobra dopolnil 52 let, je bil še 5. avgusta 2017 zdrav. Ne samo zdrav, v resnici je pokal od kondicije, tisto soboto je na 6. šmarskem gorskem teku dosegel svoj najboljši rezultat v karieri, tretji je bil v generalni razvrstitvi in drugi v starostni skupini od 40 do 50 let. Naslednji dan je doživel prometno nesrečo, zaradi katere je zdaj paraplegik. Morda pa tudi ne bi bil, če bi, kot je prepričan, v ljubljanskem Kliničnem centru in šempterski bolnišnici dr. Franca Derganca svoje delo opravili tako, kot je treba. Njegovo civilno tožbo razrešuje okrožno sodišče v Novi Gorici.

Vzpel se je na Kilimandžaro

Foto: D. M. Sebastjan Ferfolja Ferfolja nam je življenjsko zgodbo razkril na svojem domu v Mirnu, nedaleč od meje z Italijo: "Doma sem iz Renč, po poroki s Tadejo pa sva se priselila sem, v hišo mojih starih staršev, ki sem jo temeljito obnovil, veliko sem naredil sam. Tukaj sem si ustvaril družino, rodila sta se nama Teja, ki jih ima zdaj šestindvajset, in dve leti starejši Jošt."

Končal je srednjo zdravstveno šolo v Novi Gorici in dolgo delal kot medicinski tehnik v domu upokojencev v Gradišču nad Prvačino. Ob tem je bil dve desetletji fizioterapevt tretjeligaškega nogometnega kluba Adria in trener košarke v osnovnih šolah v Komnu in Renčah, nazadnje pod okriljem sežanskega Kraškega zidarja, ki se je nato preimenoval v košarkarski klub Mesarija Prunk.

Še preden je leta 2015 opustil trenerstvo, se je navdušil nad gorskimi teki in kolesarstvom, s katerimi se je pripravil tudi na vzpon na najvišji vrh Afrike – 5.895 metrov visoki Kilimandžaro je osvojil leta 2013. "Kasneje sem veliko sodeloval na primorskih gorskih tekih," Ferfolja omeni svojega zadnjega, dan pred nesrečo.

Foto: D. M. Sebastjan Ferfolja Zapeljal se je na giro

Ta se je zgodila v nedeljo. "Obiskali so me prijatelji z motorji. Z enim, ki je imel spredaj dve kolesi, sem se zapeljal na 'giro'. Med umikanjem nasproti vozečemu avtu, ki pa ni storil prekrška, da ne bo pomote, sem zavil na bankino in naletel na kamen. Vrglo me je na hrbet med grmičevje, da se me s ceste sploh ni videlo. K sreči sem imel pri sebi telefon in sem poklical Tadejo."

Po njegovih besedah so ga reševalci imobilizirali in odpeljali v šempetrsko bolnišnico: "Povedal sem jim, da me najbolj boli desna rama in jih prosil, če me celega poslikajo. Odvrnili so, da je nekaj sumljivega le v vratu. Vprašal sem jih, če je ostalo vse celo. Vse, so zatrdili, in me odpeljali na računalniško tomografijo (CT) v italijansko Gorico, kjer so ugotovili zlom drugega vratnega vretenca, ter zlom petega in šestega rebra, ki ga naši zdravniki niso odkrili, kar se mi je zdelo čudno."

Zbudil se je hrom

Ker jih je Ferfolja že med potjo v Gorico opozarjal na bolečine, so ga, kot je povedal, s helikopterjem odpeljali v ljubljanski UKC. "Po rentgenu in magnetni resonanci, ki so jo opravili le do konca prsnice, so mi operirali drugo vretence. Toda mene je hrbet še vedno bolel. Spet so me slikali in našli pljučni edem. Vedel sem, da se moram dobro predihati, kar sem, ob pomoči pohodnih palic, tudi storil."

Na pregledu se je izkazalo, da edema nima več, kar je, tako Ferfolja, ljubljanske zdravnike začudilo, niso pa se očitno pretirano zmenili za njegove pripombe, da ga še vedno boli hrbet. "Proti koncu septembra 2017 sem začutil, da v nogah nimam več prave moči. Spet so me dali na rentgen in šele takrat videli, da imam zdrobljeno šesto vretence. In še kasneje, da sem imel zlomljeno tudi prsnico."

Seveda so ga operirali: "Ko sem se zbujal iz narkoze, so zahtevali, da premaknem noge. Levo sem malo lahko, desne ne. Od pasu navzdol sem bil tako rekoč hrom."

Prepričan, da bo shodil

Stanje je bilo črno, a se je po začetnem malodušju - "hotel sem kar umreti, čutil sem se v napoto sebi, družini in družbi" - v sebi zbral moč. Z motomedom, nekakšnim medicinskim sobnim kolesom, se je začela leva noga popravljati in res počasi je začel premikati še desno. So mu pa, kot nam je pojasnil, začele odpovedovati roke: "Toda tudi to se je popravilo, ko sem se v rehabilitacijskem centru v Soči sam spravil v invalidski voziček. Morda malo v šali so mi rekli, da sem medicinski fenomen. Jaz pa sem bil samo prepričan, da bom shodil."

Ne samo, da je shodil, vrnil se je tudi v službo in v domu upokojencev v Gradišču postal namestnik direktorja za področje zdravstva in sociale. Toda njegova zgodba žal nima povsem srečnega konca. Bolečine so se spet okrepile in potem, ko mu nista pomagala niti dva obiska toplic, se je delu odpovedal: "Zdaj sem invalid prve kategorije. Veliko preležim v postelji, a me ženejo še druge stvari."

In teh ni malo. Ferfolja je najprej iz odpadnega lesa izdeloval hiške in se nato navdušil nad slikanjem z lopatko - "čopič ni zame" - za katerega pa nima več veliko časa. Leta 2018 se je včlanil v Društvo paraplegikov severne Primorske, ki mu sedaj celo predseduje. "Začel sem forsirati osebno komunikacijo s člani in šport, sam sem tekmoval v namiznem tenisu, počasi napredujem v kegljanju, najbolj pa sem vesel, da vse bolj uveljavljamo parabadminton, ki pri nas še ni razširjen, tudi na paralimpijskih igrah je bil prvič na sporedu šele v Tokiu. To je po mojem mnenju najboljši šport za paraplegike, saj ni kontakten, ne potrebujemo velike sile, se pa temeljito razgibamo. Najeti imamo dve dvorani, v Idriji in Vrtojbi."

Foto: D. M. Sebastjan Ferfolja

A veste, kje najdete paraplegika?

Sebastjan Ferfolja svojo pravico uveljavlja tudi na sodišču: "Če niso odkrili zdrobljenega šestega vretenca, so naredili slabo diagnostiko. Vedel sem, da bodo skušali zvaliti krivdo name, češ da bi moral bolj jamrati. Pa saj sem ves čas. Izvedenec je našel kopico napak in največ krivde pripisal ljubljanskemu UKC, ki zdaj zato hoče postavitev drugega. Konec koncev pa smo vsi zmotljivi, tudi zdravniki. Toda ne razumem, zakaj se moramo tožariti. V primerih takšnih zmot, ki nam, bolnikom, postavijo življenje na glavo, bi morali biti avtomatično upravičeni do odškodnine. To imajo bolnišnice tudi zavarovano."

Ferfolja je proti UKC Ljubljana in šempetrski bolnišnici vložil tožbo za slabih 200.000 evrov odškodnine in mesečno rento do 65. leta starosti, ko bi se upokojil, če bi bil zdrav. Ker življenje se mu je res obrnilo na glavo. "Brez protibolečinskih tablet sploh ne morem. Radosti pa me, da lahko na vozičku igram badminton," nam je še povedal, ob slovesu pa se pošalil: "A veste, kje najdete paraplegika? Tam, kjer ste ga pustili." Tudi črni humor pomaga preživeti.