Logično je, da se subjekti vedejo tržno. Portorož je od junija do konca avgusta poln. Po njem se sprehajajo žejni turisti, ki so tisti trenutek na počitnicah. Omejitve si postavijo nekoliko višje, zato luksuz, kot je 4,5-evrsko pivo, ni več vprašanje. Gostinci in hotelirji to vedo, zato takrat planejo po zaslužku.

Drago zdravje. Ne presenečajo me več niti čudaške cene preprostih napitkov, kot je limonada. Drži, da kilogram limon stane kak evro in pol, še cenejši je sladkor, voda pa je sploh zanemarljiva.

Konec koncev je s čajem in kavo pozimi podobno. Koliko že stane cel paket čajnih vrečk? Dober evro? Dva? V lokal se tako ali tako v prvi vrsti odpravimo zato, da se družimo s prijatelji ter da sta nam limonada in pivo dostavljena na mizo. Najvarčnejši naj se tolažijo s tem, da so plačali postrežbo in užitek. Če to ni namen kofetkanja, pa naj ostanejo doma.

Bolj moteče je dejstvo, da je nezdrava pijača dražja od zdrave (čeprav tudi to ni nič novega). Tako kot je draga limonada, je tudi zelenjava skoraj praviloma dražja od mesa, “bio-, eko- in natur-” breskve pa dražje od običajnih. Vprašanje je samo, ali se to nišo da izkoristiti.

Priznati je treba, da so alkoholne pijače v redkih državah, sploh pa ne v tistih zahodno od nas, cenejše od brezalkoholnih. Izdaten izkupiček od višjih trošarin na alkohol bi tako lahko izkoristili za rešitev kakega velikega slovenskega problema, mogoče pa tudi zdravja kakega posameznika.