"Za bolnike je zelo dobro poskrbljeno v kurativnem smislu, na žalost pa je premalo narejenega na celostni obravnavi bolnika – za psihosocialno pomoč, rehabilitacijo in paliativo,“ pravi Mojca Senčar, predsednica društva Europa Donna. "Bolniki bi veliko manj trpeli, če bi imeli takoj, ko bi dobili diagnozo rak, možnost srečati strokovnjaka, ki bi jim pomagal zaradi stiske, v kateri so se ob bolezni znašli.“ Onkologija ima sicer svojo psihoonkologijo, vendar je tam čakalna doba in oboleli pomoči ne dobijo takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Pomembno je tudi, kako se do bolnika obnašajo zdravi v njegovi okolici. "Mnogo bolnikov pove: ko sem zbolel za rakom, so se enostavno odvrnili od mene. Niso me več poklicali. Niso me obiskali,“ pravi Senčarjeva in pojasnjuje, da je to tako zato, ker preprosto ne vedo, kako naj se vedejo. "Pomembno je, da z njim komuniciramo tako kot prej in predvsem, da ga ne zapustimo."

Zdravljenje raka je sicer po njeni oceni v Sloveniji dobro urejeno in primerljivo z drugimi razvitimi evropskimi državami. "Včasih se ljudje pritožujejo zaradi nekoliko daljših čakalnih dob," pravi in dodaja, da niso vsi bolniki obsevani v tolikšni meri, kot bi lahko bili in še čakati morajo. Na področju preventive imamo tri presejalne programe – Zora, Dora in Svit za preprečevanje raka na materničnem vratu, dojkah, širokem črevesju in danki.

"Rak je bolezen, ki absolutno narašča," glede prognoze pravi Senčarjeva in navaja, da bo med moškimi, rojenimi leta 2007, če bodo dosegli starost 75 do 80 let, skoraj vsak drugi obolel za rakom. Največji razlog za večanje števila obolelih je staranje prebivalstva, veliko pa bi za zdravje lahko naredili tudi sami. "Najmanj v 30 odstotkih bi bolezen lahko preprečili, če bi se zdravo prehranjevali, bili telesno aktivni, ne bi pili in kadili, bili pozitivno naravnani in bi se udeleževali presejalnih testov.“