Da bi Slovenija ohranila teritorialni stik z mednarodnimi vodami, mora namreč v podrobno opredelitev spora navesti zahtevo, "ki bo arbitrom sploh omogočila odločanje o pravični meji", s katero bi ohranila ta stik in celovit Piranski zaliv. V primeru, da tega ne bi storila, "arbitri o tej možnosti, da Slovenija ohrani teritorialni stik z odprtim morjem, upoštevaje mednarodno pravo pri določanju meje na kopnem, sploh ne bodo niti razpravljali niti odločali", meni zavod v pismu, ki ga je pripravila Duša Krnel Umek.

Po oceni zavoda arbitražni sporazum, ki je po njihovem slab in škodljiv, sam po sebi tega stika ne zagotavlja, ga pa zaradi členov, ki govorijo o tem, da državi pri svojih zahtevah nista z ničemer omejeni, omogoča.

Zaradi hrvaške enostranske izjave, da nič v sporazumu o arbitraži ni mogoče razumeti kot zagotovilo, da bo Slovenija dobila teritorialni stik z mednarodnimi vodami, gre po oceni zavoda za situacijo, ko si isti člen vsaka država razlaga po svoje, "le da tokrat po dogovoru najvišjih predstavnikov za hrbtom prebivalstva obeh držav".

Dostopne Wikileaksove depeše "dokazujejo, da ni šlo za enostransko izjavo Hrvaške, dokazujejo pa tudi pritiske vsaj ZDA na takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja". "Ta je bil deležen tudi poskusa atentata. To so lahko tudi argumenti za začetek postopka za razveljavitev sporazuma o arbitraži, če bi Slovenija ugotovila, da je to smiselno," dodajajo.