Javnega seznama neplačnikov prispevkov očitno še lep čas ne bomo dočakali, ker vlado skrbijo ugled in bonitetne ocene podjetij, ki bi se znašla na tapeti, namesto da bi jo skrbeli neplačani prispevki delavcev. Narobe svet. Kdo bi sicer oporekal, da takšne liste, vsem na očeh, vodijo podjetja še globlje v prepad in posledično škodijo tudi delavcem. Da, res je. Vendar se menda da diagnosticirati, ali je bolezen, ki je načela podjetje, kronična. In seznam kroničnih neplačnikov res ne bi bil odveč; če ne drugega, bi bil to alarm za morebitne nove kadre, da bi se takega podjetja ognili v velikem loku, za obstoječe kadre pa znak, da je čas za zamenjavo službe.

K sreči so slovenski delavci še pravi čas spoznali, da njihove pravice niso samoumevne in da bodo morali kdaj zanje tudi kaj storiti, pa naj to pomeni priklikati se v svet eDavkov ali stopiti na najbližji urad povprašat, kako je z njihovimi prispevki. Njihova zavzetost me spominja na napis, ki je pred leti visel v neki študentski fotokopirnici: “Zaupam samo bogu, preostali plačajo z gotovino.”

Sindikalni detektor. Če tega, koliko je podjetij, ki ne plačujejo, iz silnega sistema dacarjev v tej državi ni možno ugotoviti, in ker grešnikov ne bo možno prebrati niti na državni tabli, se lahko zanašamo samo še na sindikalni detektor. Kot so mi povedali sindikalisti, že seštevajo. Bomo videli, ali si bodo upali objaviti ali pa morda tudi oni ob taki državi zaupajo samo še bogu. Kot kažejo zadnji dogodki na mariborski nadškofiji, bi bilo tudi to naivno.