Foto: Žurnal24 Kolumnisti 19.08.10, david jug, bostjan tacol Ker obnavljamo stanovanje, sem ta teden večkrat, kot je to običajno, zašel v trgovino z gradbenim materialom in raznimi pripomočki. Če bi natančno pogledali, bi nad mojo glavo lahko večkrat videli stripovske oblakce z napisi WTF!?. 

A bil sem vljuden, se prodajalcem po nakupu lepo zahvalil, hkrati pa sklenil, da bom dogodivščine vrgel na papir. Pardon, na internet. 

Mojster za centralno kurjavo in radiatorje je prišel na obisk v ponedeljek. Že pred tem sva se nekajkrat slišala po telefonu, vprašal sem ga tudi, ali naj kupim ventile in ostale drobnarije, a mi je rekel naj počakam, češ da mora na kraju samem videti kaj sploh potrebuje. Zato sem spisek potrebščin dobil na dan obiska. 

KUPI:

• 3 kom. kotni ventil, ½ cole za aluplast
• 3 kom. kotno zapiralo, ½ cole za aluplast
• 6 kom. adapter za aluplast 16/2
• 1 kom. kotni ventil za železo
• 1 kom. zapiralo za železo
• 4 kom. reducirka 1/2 na 3/8 

Kam bi vi odšli po nakupih? Jaz sem najprej zavil v Bauhaus. 

Ko sem stopil skozi vrata, mi je prijazni prodajalec na vprašanje, kje prodajajo ventile, usmeril k pravim policam. Saj veste, preden bi jih našel, bi sicer naredil nekaj kilometrov. 

Na sosednji stalaži je mladenič z rdečo kapico popisoval izdelke. Pristopil sem in ga prijazno vprašal, če mi lahko pomaga. Nasmeh se mu je prikradel na obraz, kot bi komaj čakal, da lahko konča z duhamornim delom in končno naredi nekaj koristnega.

A se mu je nos povesil takoj, ko sem mu pokazal spisek, ki mi ga je dal mojster. 

"Joj, veste, jaz sem študent. Ne morem vam pomagati, žal. Bom pa poiskal gospoda, ki je zadolžen za ta rajon," mi prijazno reče. In res gre, gleda in išče, ko naenkrat ugleda možakarja, ki se pogovarja po telefonu. "Poglejte," pokaže s prstom in doda: "Tam je, a je zdaj zaseden. Počakajte minutko, pride takoj." 

Čakam, čakam, … Moškega od nikjer. "WTF!?, kje je zdaj," si zabrundam. Naredim nekaj krogov okoli polic, ko ga le zagledam, kako pomaga starejšemu paru pri nakupu straniščne školjke. Pristopim, počakam, da se pogovorijo in prosim za pomoč. "Seveda," odgovori, "pojdite z mano." In me pelje do polic, kjer sem bil malce prej. "Tukaj je vse, kar imamo za aluplast. Morda veste, kako zadeve, ki jih rabite, izgledajo?" 

Nemara je iz mojega pogleda razbral "WTF!?", saj je skoraj v isti sapi pribil, da je on iz sosednjega rajona in da se na ventile ne spozna kaj dosti. "Gospod, ki tukaj dela, je trenutno na malici. Lahko, prosim, počakate 15 minut." 

"Ne bom vas prosil in čakal, da mi nekaj prodate"

"WTF!?," sem spet rekel sam sebi, se zahvalil in odšel. "15 minut pa ne bom čakal sredi trgovine, da boste lahko vi meni nekaj prodali." In sem odmarširal skozi vrata, sedel v avto in se zapeljal do Merkurja. 

Mojster je doma na material čakal že vsaj 45 minut, zato sem se podvizal in hitro našel prodajalca na oddelku z vodovodnim materialom. Pokažem mu spisek in še pred odgovorom zagledam njegov izraz na obrazu. 

"WTF!?," si rečem, nakar se opraviči in pove, da tega pri njih nimajo. "Morda imajo v Merkurju na Viču. Počakajte, jih pokličem," prijazno doda. 

Telefon zvoni, zvoni, zvoni, … Že skoraj obupam, ko nekdo na drugi strani očitno vendarle dvigne. Prodajalca se nekaj na hitro pogovorita, nakar mi trgovec ponudi slušalko: "Dajte mu sami razložiti kaj potrebujete!"   

Imelo me je, da bi na ves glas zakričal: "WTF!?, WTF!?"  Pa nisem. Prijel sem telefon in gospodu na drugi strani razložil kaj rabim. "Ne, tega pa pri nas nimamo, veste," je bil odgovor. 

"WTF!?, v dveh največjih trgovinah z gradbenim materialom pri nas ne morem kupiti nekaj ventilov. Pa saj ni leto 1973!," si ob odhodu iz trgovine mrmram že malce bolj naglas. Če me je kdo od kupcev gledal, si je najbrž mislil, da sem prismuknjen. 

"Kaj mi ostane, grem pač nazaj v Bauhaus, morda je tisti gospod medtem že pomalical," si rečem in spet sedem v avto. 

Ko spet vstopim v trgovino in skoraj tečem proti policam z ventili, ker se mi zdaj pa res že mudi, zagledam prodajalca. "Morda je ta tisti …" Pocukam ga za rokav. "Res je pravi!" Kamen se mi odvali od srca. 

Pokažem mu seznam, malo neprepričljivo pogleda po policah, a kljub temu začne zlagati v košarico. "Žal nimamo adapterjev za aluplast," doda, ko so vsi ostali izdelki že v mojih rokah. "WTF!?" rečem. Tokrat ne samemu sebi. Kar ušlo mi je iz ust. Pa mi prijazni prodajalec pove, da je na Zaloški, tam pri bencinskem servisu, specializirana trgovina s to opremo, kjer to gotovo imajo. 

Prav, pojdem tja, si rečem, se zahvalim in grem na blagajno. Račun: 180 evrov in nekaj centov. 

Presenetljivo hitro mi na Zaloški uspe najti trgovino in ko trgovcema – za spremembo jim je bilo vse jasno – povem, kaj rabim in pokažem, kaj so mi prodali v Bauhausu, se spogledata. 

"WTF!?, ne že spet," znova rečem sam pri sebi, nakar gre eden o njiju iskati šest adapterjev in mi hkrati pove, da ni prepričan, da je to zadeva, ki jo iščem, a da jih lahko prinesem nazaj in mi bodo vrnili denar. 

OK, kupim, sedem v avto in oddivjam domov. Mojster me pozdravi s: "Kje pa si bil toliko časa? Ravnokar se te mislil poklicati." Lotim se pojasnjevati in ko pridem do besede Bauhaus, se prime za glavo: "Neee, zakaj Bauhaus? Tam te samo olupijo, nič drugega, pa še pravih zadev ne prodajajo. Pokaži, kaj si prinesel." Pokažem, mojster pa začne zmajevati z glavo. "WTF!?," prebledim od jeze. 

"Zakaj mi nisi povedal, kam naj grem v trgovino!?," rečem. On pa odvrne: "Zakaj me nisi vprašal!? V Stegnah, tam poleg Telekoma, je specializirana trgovina, kjer dobiš vse, kar sem napisal, pa še ceneje je."   

"WTF!?" In kaj mi je ostalo drugega, kot da sem se spet usedel v avto in odpeljal v Stegne. Kar malo prestrašen, da me spet čaka kakšno presenečenje, začnem prodajalki naštevati kaj bi rad, ona sproti tipka, natisne račun, jaz plačam, ona gre z vrečko do polic, zmeče vanjo ventile in ostalo. V trgovini sem nakup opravil v vsega petih minutah. Cena: 69 evrov in nekaj centov.  "WTF!?," si rečem, "saj to je več kot sto evrov manj, kot sem plačal v Bauhausu. Banda, res so me olupili!"   

Mojster je svoje delo nato opravil brezhibno, jaz pa sem naslednji dan ventile odpeljal nazaj v Bauhaus. "Prodajalec mi je dal napačne izdelke, kot jih je naročil mojster. Rad bi jih vrnil, prosim," povem prodajalki na sprejemnem pultu. 

"Lahko vrnete, ampak gotovine vam ne moremo dati, lahko vam izdamo le dobropis," mi prijazno odgovori. "WTF!?, dobropis?," rečem sam sebi, na glas pa se še vprašam: "Kaj naj počnem s 180 evri dobropisa v Bauhausu?"   

"Saj imate eno leto čas, da ga porabite," odgovori prodajalka. Nisem bil razpoložen za prepiranje, hkrati pa sem se spomnil, da bom moral v kratkem kupiti tudi lepilo za ploščice in nekaj drugih drobnarij, kar bo gotovo zneslo več kot 180 evrov. Ko zapravim dobropis, me v Bauhausu ne vidijo več.   

Tudi adapterje sem vrnil v trgovino na Zaloški. Vrnili so mi denar. 

Ko so me trgovci nekaj dni za tem z vseh mogočih kanalov  in platform začeli bombardirati z oglasi za Črni petek, sem si rekel: "WTF!? Zataknite si Črni petek in vaše popuste tja, kamor sonce nikoli ne posije. Jaz bi se vsaj enkrat v vsaj eni trgovini rad počutil kot kralj." 

Nemara bi lahko pri nas trgovce, ki se zavedajo, da je kupec kralj, prešteli na prste ene roke. Kot da jim je odveč, ko se je treba ukvarjati s strankami. 

Znajo pa iz denarnic potrošnikov kljub temu izvleči največ. Zadnji v vrsti takih manevrov je uvoz Črnega petka iz domovine Donalda in Melanije. 

Ko gre za začetek božično-novoletnih nakupov, se mi zdi, da takšne norišnice še nismo doživeli. 

Premeteni trgovci so ugotovili, da klasične zimske in poletne razprodaje pri ljudeh ne vžgejo več, zato so se jim odpovedali, obenem so mišice začeli razkazovati dva meseca prej kot običajno. Ljudje pa jim, ovce kakršne smo, brez pomisleka sledimo. Nekako tako:

xxx

david.jug@zurnal24.si