“Ministrstvo za pravosodje nima pristojnosti v konkretnih postopkih hrambe in odločanja o upravljanju zaseženih predmetov, prav tako ne obveznosti vodenja evidenc. Navedeno je razumljivo, saj gre za konkretne sodne postopke in se ministrstvo kot del izvršile veje oblasti ne more opredeljevati do ostalih vprašanj, ki se nanašajo na statistične podatke in evidence,” pojasnjujejo na ministrstvu. Vsako sodišče posebej mora torej voditi evidenco predmetov, ki jih zaseže, hrani ali pozneje celo proda, kar priznavajo tudi sodniki sami.

Vrhovnih ne obveščajo

Zaposleni v pravosodju pri tem dodajajo, da števila na leto zaseženega premoženja tudi ne sporočajo nikomur, če za to niso izrecno zaprošeni. “Podatki o številu zaseženih predmetih se v Sodni statistiki ne vodijo, prav tako teh podatkov ni v skupnem poročilu vrhovnega državnega tožilstva,” pravijo na pravosodnem ministrstvu.