Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. Ko sem te dni izmenjala kar nekaj mnenj z ljudmi iz sveta založništva, se je izkazalo, da gre resnično za precej specifično dejavnost, ki včasih opravičuje kako telovadbo z roki ali pogoji, ki je morda drugim prejemnikom državnih sredstev ne bi nikoli odpustili. Drži namreč, da razpis, ki ga problematiziramo, ni razpis za gradnjo odlagališča jedrskih odpadkov. Denar iz razpisa, kdorkoli ga bo že dobil, je namenjen razvoju programov in projektov na področju knjige. Poleg tega javna agencija za knjigo določa tudi honorarje, ki jih morajo založniki – če prejmejo podporo – izplačati “podizvajalcem” (v tem primeru avtorjem, prevajalcem, lektorjem ...). Rezultat naj bi bila kakovostna produkcija, po kateri slovenski bralci brez tovrstne pomoči države morda sploh ne bi mogli poseči. Da od tega (pre)živijo še založbe, je v tržni ekonomiji logično.

Ampak. Nikakor in pod nobenim pogojem pa to ne opraviči dejstva, da so v Študentski založbi poklicali na agencijo, se z nekom dogovorili, katere knjige bodo prijavili na razpis, očitno dobili zagotovilo, da bodo dotične knjige na razpisu tudi izbrane (od kod sicer njihovo prepričanje?) in jih nato izdali. Da bi zadostili poznejšim razpisnim oziroma pogodbenim pogojem, pa vanje vtisnili letnico 2013. Čemu potem razpis? Kdo jamči, da na trgu ni založbe, ki bi prav tako lahko prejela razpisna sredstva, a se ne more ali pa ne zna dogovoriti “pod mizo” in je na račun tega opeharjena? In še to: če so si lahko privoščili tveganje in knjige izdali “na lastno pest”, najbrž niso na robu preživetja.