Tožbe. Že skoraj osem mesecev dve sodišči odločata samo o tem, ali naj Tušmobil odrešita plačila sodne takse. Gre za odškodninsko tožbo Tušmobila proti Mobitelu, ki ji je Tušev ponudnik storitev mobilne telefonije priložil tudi predlog za oprostitev plačila 183 tisoč evrov sodne takse. Ljubljansko sodišče je predlog konec junija zavrnilo, zdaj pa višje sodišče že dober mesec obravnava Tuševo pritožbo zaradi zavrnitve.
“Sodnik je pritožbo v delo prejel 5. septembra. Odločitev pričakujemo v kratkem, vsekakor v prvi polovici oktobra,” pojasnjuje Janez Grden, direktor višjega sodišča.
Od januarja do septembra
“Če materialni ali procesni zakon ne določa drugačnega roka za odločitev v posamezni zadevi oziroma tega drugače ne določa sodni red, mora sodišče zadevo rešiti vsaj v pol leta od njenega prejema, sicer se šteje, da gre za sodni zaostanek,” dodajajo na sodišču. Zakon o pravdnem postopku sicer pravi, da morajo sodniki o takšnih predlogih odločiti v največ 15 dneh. “Načeloma je res, da se tovrstne zadeve rešujejo hitreje, vendar so ti roki instrukcijski,” pa pojasnjujejo na ljubljanskem sodišču, kjer so o Tušmobilovem predlogu odločali pet mesecev.
Njihova pooblaščenka Nina Zidar Klemenčič zato ne želi vnaprej napovedovati, v kolikšnem času bi na gospodarskem oddelku ljubljanskega sodišča lahko razpisali glavno obravnavo, na kateri bi zaslišali sprti strani. “Tega ta trenutek dejansko ni možno napovedati. Odgovora toženega Mobitela tudi še nismo prejeli, saj predvidevam, da jim s sodišča naše tožbe še niso vročili. Najbrž je tudi ne bodo, dokler ne odločijo o plačilu sodne takse. Stranka pa nikakor ni pričakovala, da bo ta postopek tekel tako dolgo,” pravi Zidar Klemenčičeva, ki za Tušmobil sodno terja dobrih 86 milijonov evrov odškodnine zaradi domnevne poslovne škode, ki naj bi jim jo povzročil Mobitelov paket Džabest.
Uradno dobro leto
Iz podatkov vrhovnega sodišča sicer izhaja, da sodišča gospodarske spore, kakršen je ta, rešijo povprečno v dobrem letu. A s tem se ne strinja večina odvetnikov, ki stranke v teh sporih zastopajo. “Tudi dve leti in pol čakamo samo za to, da prvostopenjska sodišča razpišejo glavne obravnave, in vsaj leto in pol, da sodišča začnejo sojenja v kazenskih zadevah. Nekaj mesecev manj pa, če so te zadeve prednostne, ker je za obtoženo stranko odrejen pripor,” pravijo naši viri.
Pozitivno je samoumevno
Na vrhovnem sodišču so sicer prepričani, da takšne razlike med uradnimi podatki o trajanju postopkov in izkušnjami odvetnikov nastajajo zgolj zaradi posamičnih primerov. “Stranke ali udeleženci, ki izpostavljajo lastne izkušnje, verjetno ne vodijo statistik o trajanju vseh zadev, ki jih imajo. Praviloma tudi izpostavljajo izkušnje, ki jih dojemajo kot negativne, medtem ko so pozitivne izkušnje vzete za samoumevne. Vsekakor je treba vsak primer obravnavati individualno in posledično tudi iskati razloge za časovno trajanje pri vsakem posameznem primeru, ne pa iz posameznih sklepati na splošno stanje,” sklenejo na sodišču.
Povprečna trajanja sodnih postopkov
*Podatki Vrhovnega sodišča RS se nanašajo na obdobje januar-junij 2011. Merjeno je obdobje od vpisa zadeve v vpisnik ob prejemu do odprave odločbe s sodišča.
Miniintervju z odvetnico Nino Zidar Klemenčič
"Stranke počasi izgubljajo potrpljenje"
Kako dolgo po navadi čakate s strankami, da sodišča začnejo obravnave?
Na splošno je to težko opredeliti, saj je odvisno od sodišča do sodišča. Že da dobimo odgovor na tožbo, običajno traja vsaj dva meseca, da sodišče opravi predhodni preizkus tožbe. Večja sodišča – vsaj po mojih izkušnjah – obravnave sicer začnejo počasneje kot manjša na obrobju države. Ljubljansko okrožno sodišče običajno v letu in pol.
Se zdi strankam to predolgo?
Počasi izgubljajo potrpljenje. Nekaj povsem drugega je, ko se tožba odvije nekaj mesecev po nekem dogodku, kot pa ko se odvije nekaj let pozneje. Predvsem je otežen dokazni postopek, priče se težje spominjajo podrobnosti, ki so za primer pogosto ključnega pomena; oškodovanci izgubljajo voljo in tudi to prispeva k izidu postopka.
Se dolgotrajnost postopkov izkorišča?
Opažam, da se v trenutnem družbenem ozračju in finančni krizi ljudje iz gospodarstva odločajo, da svojih obveznosti do delavcev, dobaviteljev in države ne bodo plačevali, ker se ne bojijo posledic. Prepričani so, da se bo morebiten postopek proti njim začel šele čez
nekaj let.