Mnenja ljudi o najemanju in posledicah tako imenovanih  sanjskih kreditov so deljena. Nekateri trdijo, da so se ljudje, če so podpisovali kreditne pogodbe, strinjali s tem, kaj v njih piše, in so sprejeli posledice, ki jih te predvidevajo. Če pa niso vedeli, kaj podpisujejo, so si pač sami krivi, saj nepoznavanje prava škoduje, dodajajo. Neplačniki tako ostanejo brez nepremičnin. Kazen mora biti vzgojna!

Druga stran. Ne trdim, da so sklenjene kreditne pogodbe sporne. Skoraj zagotovo niso. Sporno pa je, da kreditojemalce predvsem posredniki bank prepričajo in zavedejo, da posojilo najamejo, vedoč, da ga ne bodo mogli odplačati zaradi prenizkih prihodkov. Če posojila dolžnik ne odplačuje, mu upnik pač vloži izvršbo na nepremičnino, tudi za le par neplačanih obrokov. Sporno je tudi, da upnik izvršbe namensko pusti stati več let, samo da obresti in dolg narastejo, in šele nato poda nepremičnino na dražbo, kjer jo odkupijo (z upnikom povezani ljudje) za polovično vrednost. Tako nekateri krepko bogatijo! Sporno je še, da upnik dolžnikom ne zapiše natančno, kako dolgo bodo odplačevali obresti in kdaj začnejo odplačevati glavnico. Ali pa primer: kreditojemalec je konec 90. let najel za 25 tisoč evrov kredita, odplačal ga je 34 tisoč, a je še vedno dolžan 74 tisoč evrov. Za zdaj varuhi reda niso odkrili nič. Če naša zakonodaja dovoljuje, da iznajdljivež, ker je našel luknje v naši zakonodaji, “okoli prinese” neukega kmeta in mu nato pobere vse, za kar je vse življenje garal, potem je čas za novo zakonodajo.