V predlaganem zakonu o varstvu potrošnikov ni več mehanizma (obveznih garancij), ki potrošnike ščiti pred opeharjenjem, in če bo zakon sprejet v obliki, v kakršni je predlagan, bodo prodajalci potrošnike veliko laže prinesli naokoli. Upravičeno smo torej razočarani nad državo, ki v krizi potrošnikove pravice reže, namesto da bi jih večala in potrošnika še bolj zaščitila.

Drži pa, da predlog ohranja stvarno napako. Do danes se s to nismo ukvarjali, saj je potrošnik ob okvari preprosto uveljavljal garancijo. Stvarno napako je (tudi po novem zakonu) mogoče uveljavljati dve leti od nakupa, prinaša pa predvsem dodatno birokracijo, več branja dolgih zakonov in še več osemdnevnih rokov. Treba bo oddajati zahtevke, prodajalci oziroma proizvajalci pa jih bodo lahko tudi zavrnili. In če jih bodo, bo moral potrošnik, da bi dokazal, da gre res za stvarno napako, najti strokovnjaka (ki svojega dela seveda ne bo opravil brezplačno). Glede na zdajšnjo ureditev, ko aparat le odnesemo na servis in pomahamo z garancijskim listkom, je to nepotrebno kompliciranje.

Nepismenost. Leta 1998 v Sloveniji 77 odstotkov ljudi ni dosegalo ustrezne pismenosti, potrebne za vsakodnevno rabo pisnih informacij. Kako, za vraga, bodo ljudje razumeli zakone? Ne podcenjujem malega človeka, a dejstvo je, da bo to težko. Zato bodo morali pokvarjene izdelke za plačilo popraviti ali pa kupiti nove. Mogoče pa je to nov recept države, kako rešiti gospodarstvo. Kdo ve.