"Ne morem vam odpreti, zaklenili so me," so bile besede, ki jih je slišala akviziterka, ki je ponujala knjige od vrat do vrat. In ta niso bila edina, ki so bila zaklenjena, v stanovanju ali hiši pa je čepel človek. Starejši, bolan, po vsej verjetnosti dementen. Včasih jih morajo zvezati celo dobronamerni svojci. Pravijo, da znajo biti včasih dementni nasilni. In če ni nikogar drugega, ki bi odšel v trgovino, ne preostane partnerjem nič drugega kot privez. Marsikaj bi opravil preventivni obisk socialnega delavca, ki ga pogrešajo sedanji upokojenci. A starih časov, ko je država poskrbela za vse, ni več. Obsojeni smo nase in na svojce, ki pa so prvi povzročitelji nasilja ... Zato ga starejši težko prepoznajo in še težje prijavijo. Tudi ko se za to odločijo, jim ustanove niso najbolj naklonjene. Ne vedo niti, na koga bi se obrnili, saj ministrstvo za delo, pravijo upokojenci, ni storilo nič, da bi jih o tem obvestilo.

Zagovorniki. A namesto tega je minister Svetlik podprl idejo zagovornika za starejše. To ga prav nič ne stane, saj je pot zelo dolga. Koliko let že čakamo na zagovornika otrokovih pravic? Kaj še moramo državljani storiti, da dobimo od vlade neodvisnega zagovornika načela enakosti? Najbrž nam mora Evropska komisija poslati kakšen opomin. Morda nas morajo Združeni narodi opomniti, da nimamo niti zagovornika enakih možnosti moških in žensk, čeprav smo podpisali mednarodne konvencije, ki nas k vsemu temu obvezujejo. Glede na skokovit porast starejših je treba čim prej nekaj storiti. V nasprotnem primeru bodo zaklepali tudi nas!