Ste kdaj prešteli, v koliko filmih od približno 220, kolikor ste jih posneli, ste umrli?
Ne, ampak zdaj bom imel čas in jih bom preštel. Zelo veliko jih je bilo. Moja zdaj že pokojna žena je enkrat, ko sem prinesel domov scenarij, rekla, daj, poglej, na kateri strani umreš. Bolj ko je bilo proti koncu, večja je bila vloga in višji je bil honorar.

Ste kdaj umrli čisto na koncu?
Velikokrat.

Ste kdaj umrli že v prvem kadru?
To pa ne.

V drugem?
Ne, ne, tam od polovice naprej. V Rabaneku, kjer sem imel glavno vlogo, padem čisto na koncu, v dvoboju.

Ste kdaj razmišljali, kakšnih smrti ste umrli?
Oh, to pa. Mene so zaklali, obesili, pobili s kamni, največkrat pa ustrelili.

Pri Italijanih ste verjetno največ snemali vesterne ...
Pri Italijanih sem največ snemal bondovske, antibondovske zadeve, detektivke, kostumske filme, zagotovo pa tudi nekaj vesternov.

Kolikokrat ste omahnili v prah v vesternih?
V vesternih sem pa vedno umrl. Tam je bilo to obvezno.

Ste vsaj kakšnega prej ubili?
Tudi, o, ja.

Ste znali streljati s pravo pištolo?
Seveda. Kar je neresnično, kamera odkrije, izloči.

Česa vse ste se morali naučiti?
Jaz sem prodajal bolj to, kar sem znal. Jahati sem se pa naučil. V Rimu sem snemal film, v katerem sem igral hudobnega princa, ki hoče prisiliti kraljico, da bi se poročila z njim, potem pa me njen izvoljenec ubije, in tam me je videl neki producent in mi ponudil vlogo v filmu, v katerem je bilo veliko scen z jahanjem. In sem rekel, da znam jahati, ter sem se naučil do začetka snemanja.

Vaša filmska kariera se je sicer začela z Dobrim starim pianinom.
Prvi stik s filmom je bil Na svoji zemlji, na Reki pa sem snemal nekaj z Nemci, ampak ni omembe vredno, tako da se je resnično začelo s Pianinom, ki ga je režiral moj prijatelj France Kosmač.

Če se je s Kosmačem začela vaša filmska kariera v Sloveniji, kako se je v tujini?
Z nemškim filmom, v katerem sem igral večjo vlogo in mi je nemški producent potem ponudil pogodbo, vezano na tri filme. Malo sem razmišljal, nato pa sem se odločil, da grem v ta avanturizem. Film je namreč vedno avantura, ker ne veš, kako dolgo boš obstal v filmskem svetu. S tem producentom sem potem delal sedem filmov, nato pa se mi je odprla Italija in je šlo kar naprej vse do danes.

Kako to, da so vas imeli v tujini tako radi?
Ne vem (smeh). Nisem veliko razmišljal o tem. Film je vedno hazard. Dobil sem nekaj komplimentov na moj igralski potencial, dobro, tudi videz je bil, film pa ima še en drug element, ki ga dramska igra nima. To je osebnost, ki jo izžarevaš na zaslonu.

Karizma, fotogeničnost?
Ja. Kamera odkriva vse. Zelo težko je recimo igrati pijanca, če imaš trezne oči. V gledališču ima igralec že a priori zagotovljenih vsaj 50 odstotkov uspeha, ker ima besedilo avtorja. Če imate Shakespeara, imate strahotno pomagalo.

Čeprav pravite, da ni pomembno, ali je film dober ali slab.
To je drugo. V filmu moraš biti maksimalno dober, da te angažirajo za naprej, tudi če je film slab. Če si ti v slabem filmu slab, sta oba opravila.

Koliko pa je bilo pri vas dobrih in koliko slabih filmov?
Ker sem igral do zadnjega in sem še pred enim letom posnel film ter od svoje gledališke kariere, ki se je začela v ljubljanski SNG Drami leta 1943, nisem imel sezone, v kateri ne bi nastopal kot profesionalec, so me, če me sprašujete, koliko sem bil dober, najbrž vedno lahko prodajali.

Pravzaprav vas sprašujem, koliko so bili dobri vaši filmi.
Mislim, da je bilo od 70 do 80 odstotkov vsaj dobrih ali gledljivih.

Se vam zdi, da so vas v tujini bolj cenili kot v Sloveniji?
V Sloveniji sploh nisem imel kakšnih velikih vlog. Vsekakor je bila zame pomembnejša ta stran kot domača, ker je bilo vprašanje honorarjev in kontinuitete. Pri nas je bila filmska proizvodnja tako majhna, honorarji pa tako nizki, da se od tega ni dalo živeti.

Kaj pa jugoslovanska produkcija?
Jugoslovanska produkcija je bila zame precej zanimiva. Tam sem delal vojaško kariero v nemški uniformi in sem v pojmu ljudi ostal kot nemški oficir.

V uniformi ste napredovali do čina generala ...
Do generala Kleista. Začel sem z nizkimi čini, potem pa je skozi 40 let kar raslo. Zanimivo je, kako se je lik nemških oficirjev začel počasi spreminjati iz črno-belega v človeško noto.

Se igralec kdaj upokoji?
Seveda se upokoji, saj sem plačeval socialne prispevke. Svobodni filmski umetniki smo jih morali doplačevati sami, poleg tega pa je veljala kvota, da vsake dve, tri leta posnameš film, da so ti podaljšali status. Leta 1982, ko sem imel izpolnjene pogoje, sem šel v pokoj, a imamo igralci ta plus, da lahko delamo neomejeno naprej.

Ali igralec kdaj pozabi igrati ali je to tako, kot bi vozil kolo?
To ni poklic, ki ga znaš, to ne postaneš. Če se odločiš za ta status, je to nekaj več, življenjska preokupacija. Gre za stanje neke evforije, ki jo moraš stalno gojiti, ker če ostaneš brez nje, zapadeš v depresijo in krizo. Je pa danes za svobodne poklice zelo težko in mislim, da so bile prej boljše razmere in je bilo več možnosti. Problem pri nas je majhnost. Zunaj je bil film prodajna roba, za producenta pa investicija, s katero je imel profit. Mlajšim kolegom pravim: delajte filme, ki bodo šli čez Karavanke. Če delaš film za naše gledalce, nič ne prinese. Problem slovenskega filma je denar. Hitchcock je rekel: “Pri filmu je treba denar metati skozi okno, da bo skozi vrata prišel nazaj noter.”

Dober rek, ampak v Sloveniji ne more funkcionirati.
Tako je. In v Sloveniji se kinematografija tudi ne more polno razviti, dokler ne bodo zagotovljeni boljši finančni pogoji. Mislim, da je tu še problem tematike, ki bi morala biti zanimiva tudi za druge.

Potem ste bolj privrženec filmov, kot je Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja, in ne filmov, kot je Kruh in mleko Jana Cvitkoviča?
Oboje je vprašanje produkcije. Če imaš večjo produkcijo, se te stvari lažje usklajujejo. V Italiji so recimo živeli od B-produkcije, potem pa so imeli enega Fellinija, ki je bil za legitimacijo.

Skratka, za Federica Fellinija potrebuješ B-produkcijo?
Tako je. Drugič pa: če imaš kontinuirano nacionalno produkcijo, na primer 10, 20 filmov, lahko delaš eno in drugo. Oboje je kinematografija, Hočevar in Cvitkovič, s tem da Cvitkovičev film ne bo imel velike gledanosti, ampak ga boš naredil kot dokaz nekega umetniškega potenciala, drugega pa zaradi komerciale, gledanosti in zato, da boš pokril stroške.

Zdi se, da kar spremljate slovensko produkcijo.
Bolj razmišljam o tem. Nehote, podzavestno me zanima. Moja razmišljanja so lahko pravilna ali ne, a to so moji pogledi. Mogoče zato, ker sem veliko delal zunaj.

V tujini ste prebili tudi velik del življenja. Kako je to sprejemala žena?
Pametno. Spomnim se, da je bilo nekaj sezon, ko sem prišel domov, samo zamenjal kovčke in spet odšel za dva, tri mesece.

Pa je vaša žena kdaj šla z vami?
Ne, le nekajkrat. Po navadi so bili igralci sami, da jih ni nič motilo.

Vam je kaj žal, da vas mladi bolj poznajo po pojavljanju na družabnih dogodkih kot po filmih?
Ko se je moja kariera končevala, so oni šele začeli živeti. Ne bi rekel, da me bolj poznajo po družabnih dogodkih, bolj po pojavljanju na televiziji. Sicer pa vedo, da sem filmski igralec, zelo veliko se jih še spominja Bratovščine Sinjega galeba.

Ampak na družabne dogodke vseeno radi zahajate.
Hodim samo tja, za kamor dobim vabilo, in še med tem delam selekcijo. Izbiram, grem pa tudi zaradi stikov. Konec koncevec imam 90 let in pri teh letih se moraš boriti, da te čas ne povozi. Po navadi se takšna kariera konča že pri 60 letih.