Spominjam se dne, ko me je na mizi pričakalo nenavadno pismo iz Turčije. Odprem in začnem brati kar štiri strani dolgo, na roko napisano izpoved:"Spoštovani mediji, na vas se obračam s prošnjo za pomoč. Že 22 mesecev sem priprt v turških zaporih. Razmere so neznosne ... Kamorkoli se obrnem po pomoč, mi nihče ne more pomagati ... Sem v skrajni depresiji in na robu samomora ... Prosim, objavite moje pismo, če mi bo kdo lahko priskočil na pomoč. Franci Zelenko." Od tega dne je minilo že več kot dve leti, Zelenko pa se je medtem znašel v še večji osebni stiski. Pred enim letom so ga namreč v Turčiji obsodili na deset let zapora in 50 tisoč evrov kazni. Če jih ne bo odplačal, bo za zapahi preživel dodatnih 13 let.

Pristojnosti. Državne institucije sporočajo, da imajo zvezane roke. "Urad predsednika republike nima pristojnosti za ukrepanje v pravosodnih zadevah ... Varuh človekovih pravic RS ni pristojen za urejanje ali ocenjevanje kršitev človekovih pravic v tujini ... Diplomatsko predstavništvo lahko v takih primerih zaprosi za informacijo o postopku,  nima pa pristojnosti za posredovanje v sodnem postopku," se glasijo njihovi odgovori. "Prav mu je, naj bo zaprt, kaj je pa švercal," slišim komentarje ljudi. Bi bili istega mnenja, če bi se za turškimi zapahi znašel njihov oče, sin ali prijatelj? Bi se uradnikom roke čudežno odvezale, če v zaporu ne bi sedel le nepomemben voznik tovornjaka? Kdo ve. Zelenko pa lahko medtem, kriv ali nedolžen, le čaka. Kako dolgo še?