Romantične dobe elektrike iz sonca je konec. Marca boste dobili tri evre višji račun, nekatera podjetja pa za sto tisoč evrov višjega.
Strinjam se, da so za razvoj nebogljenih, a perspektivnih tehnologij potrebne podpore. Toda da za podpore letos potrebujemo trikrat več denarja kot lani, je nezaslišano. Da je večina novih podpor za področje, kjer že presegamo cilje, pa je absurdno. Kakor je tudi nezaslišano, da je vlada na horuk podpore za sončno elektriko skoraj razpolovila kar 1. decembra, čeprav so (precej manjše) znižanje vsi pričakovali šele konec leta. Kdor se je naložbe že lotil, zanjo vzel posojilo, a mu elektrarne do takrat ni uspelo priključiti, je pač izvisel. Morda jim bo razliko prisodilo ustavno sodišče, kamor so se pritožili.

Račun. Obe dejstvi, ne glede na to, s katere strani gledate, sta signal, da se na državo ne da zanesti, kar je slabo sporočilo za tuje vlagatelje, še slabše pa za nas, ki tu živimo in plačujemo davke ter prispevke – ker na koncu praviloma izvisimo davkoplačevalci, ki tako ali drugače dobimo račun.

Politiki pa se čudijo, da ni zaupanja v sistem, v državo. Zaupanje se gradi s predvidljivostjo. V Nemčiji na primer napovedo, da bodo morali upokojitveno starost v roku 15 let zvišati za dve leti. Pri nas se bo v istem časovnem obdobju že izpela reforma, ki smo jo ravno sprejeli in bomo potrebovali novo. Zaupanje se poleg tega gradi z zgledom. Otrok, ki bi se zgledoval po naših politikih, bi končal v popravnem domu.