Sploh me ne moti, če so bili študentski aktivisti za svoje postavanje pred upravnimi enotami pri temperaturah pod ničlo plačani. Saj zneski zagotovo niso višji od kakih štirih evrov na uro. Konec koncev so v večjih klubih plačani tudi za to, da sedijo na sejah upravnih odborov, da ustvarjajo študentski časopis ali da organizirajo literarni večer.

Ne moti me niti, da se študentski denar namenja za kampanjo (ta se bo sicer začela šele z razpisom referenduma) ali za druge oblike nasprotovanja malemu delu. Konec koncev je celotno študentsko organiziranje zavzelo pozicijo nasprotovanja omenjenemu zakonu. Logično je, da bodo sredstva vložili tja, kjer bi se ta lahko "obrestovala" (sprejetje zakona bi namreč izdatno skrčilo sredstva študentskim organizacijam).

Javna podoba. Moti pa me, da se organizatorji zbiranja silno oklepajo ideala prostovoljstva in aktivizma. Pa mi je na moje vprašanje, zakaj tako, odgovoril Marko Funkl, predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo:

"Ker nam ministrstvo kar naprej očita, da za nami stoji kapital. Naj povem, da sem sam prejel dva klica študentskih servisov, ki so se ponudili, da nam finančno pomagajo, pa sem to zavrnil."

Dodal je, da sam sicer ne ve, kateri študentski klubi so svoje aktiviste za zbiranje plačali in kateri ne. Prepričan pa je, da je podpise lažje zbrati, če ljudje to počnejo zastonj kot pa za plačilo. No, uspelo jim je, pa naj je bilo tako ali drugače.