Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Imam se še za dokaj mladega, toda spomnim se, da smo hodili po nakupih v Avstrijo, ker pri nas ni bilo olja, pralnega praška in čokolade. Spomnim se, da smo stali v koloni že v predoru na Ljubelju in trepetali, ali bodo cariniki odprli prtljažnik in ugotovili, da imamo en kilogram kave preveč.

Čeprav imam prijatelje iz Hrvaške in Srbije bolj za brate kot tiste iz Anglije, je po mojem mnenju EU zakon. Seveda je polno neumnosti, morda še najmanjša, da se celotni parlament na plenarne seje seli iz Bruslja v Strasbourg, kar stane milijone. Toda jaz z osebno izkaznico potujem skoraj po vsej celini; ni mrkih carinikov in kolon na mejah, doma se ne nabira drobiž od lir in šilingov.

Na slabše. Danes pišemo o tem, da bomo v celotni EU poenotili sistem trajnikov (kakor po ljudsko rečemo avtomatičnemu plačevanju položnic, bančniki pa mu rečejo direktna bremenitev). Zdaj smo s položnico prišli na banko, oni so odprli trajnik, in to je bilo to. Na banki, ki smo si jo po navadi izbrali v bližini, smo lahko trajnik tudi ukinili. Zdaj bomo morali vse urejati pri podjetju, ki nam položnico pošilja. Pri nekaterih celo osebno. Nekatera podjetja pa bodo možnost trajnikov celo ukinila, ker bi jih vodenje celotnega sistema preveč stalo; v drugih pravijo, da se z vzpostavitvijo sistema ukvarjajo že celo leto.

Morda obstaja kakšen strokoven argument za to spremembo. Z uporabniškega vidika pa bi se lahko v primeru sistema trajnikov EU od nas kaj naučila in ne obratno.

Preberite še članek Obeta se mala revolucija pri trajnikih.