Ko je oblast v Srbiji pred dobrim letom balkanskemu narkokralju zasegla premoženje in ga do zadnjega razprodala, je slovenska javnost zažugala našim voditeljem – češ, učite se od bivših jugoslovanskih bratov, kako se lopovom vzame zaslužek, ki se jim je verjetno nakopičil tudi z oškodovanjem poštenih sodržavljanov.

Takrat so naši pravniki ogenj, ki ga je ljudstvo bruhalo proti odgovornim v naši državi, poskušali pomiriti z zagotovili, da so takšni zasegi nezakonitega premoženja kriminalcem tudi pri nas možni in zakonsko dovoljeni.

Tožbe. Ampak v isti sapi so taisti pravni strokovnjaki obnemeli ob tem srbskem "razprodajnem podvigu", ker da ta državi lahko prinese hude posledice. Da lahko lastnik tega razprodanega premoženja še drago in usodno stane Srbijo, če bi se nekoč izkazalo, da ni dokazov o njegovem množičnem tihotapljenju droge iz Južne Amerike v Evropo.

Prav to je bil – in je še vedno – protiargument akterjev slovenskega pravosodja, vsakič ko javnost zanima, zakaj se šefi potopljenih podjetij, iz katerih je letelo najmanj nekaj sto povsem nepreskrbljenih delavcev, še vedno vozijo v dragih avtomobilih in živijo v vilah, ki se razprostirajo čez polovico soseske.

Ne glede na to, da jim za te potope že sodijo. Menda je preveč tvegano, da bi jim vzeli tisto, kar so jim verjetno bolj ali manj prislužili prav odpuščeni in neplačani zaposleni. Ker bi lahko državo pozneje zato tožili. Ampak ta država je že pred štirimi leti dokazala, da si upa vzeti. Ne glede na to, da je zdaj zaradi tega tožena.