Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Ko se srečujem s svojimi strankami, navadnimi državljani, ki se ne spoznajo na pravo, me pogosto vprašajo, kako je mogoče, da sodni postopki trajajo tako dolgo, zakaj so nekatere sodbe dolge 20 strani in več in kako je mogoče, da si štirje sodniki zakon razlagajo vsak po svoje, če pa bi pravzaprav moral biti njegov pomen jasen? 

Če se postavim v njihovo kožo, jih v celoti razumem. Običajen človek razmišlja tako, da želi vedeti, kaj je prav in kaj ne, kaj sme početi in česa ne in verjame, da so zakoni napisani enostavno in logično. 

Pravna in sodna praksa temu ne pritrjuje

Žal jim pravna in sodna praksa ne pritrjuje. Ravno obratno, pravniki in odvetniki smo tu zato, da poskušamo pravno normo raztegovati z vseh koncev in krajev, ji dajati šest ali sedem pomenov in s tem malo zmesti vsaj tiste še nekoliko bolj "zelene" sodnike. Malo za šalo malo zares.

V resnici ni povsem tako, saj je pravo dinamičen sistem, in vsako pravno normo je treba razlagati upoštevajoč vselej drugačno dejansko stanje, včasih jo je treba osvetliti še z jezikovno, logično, sistematično ter namensko razlago in še s čem.  

Pravo in pravičnost se ne prekrivata v celoti

A da se povrnem k izhodišču moje tokratne kolumne - zakaj je torej tako veliko tožb in pritožb neuspešnih? Pravna država državljanom omogoča, da svojo pravico iščejo na sodišču in pravica do pravnega sredstva je celo ena izmed ustavno zagotovljenih pravic. Državljani so prepričani, da bodo modri in pravični sodniki razsodili tako, kot je prav. In zato tožijo in se pritožujejo. A so v tej veri žal precej naivni.   

Kot prvo so sodniki in sodnice vendarle le posamezniki iz mesa in krvi in se včasih zmotijo. In če se zmotijo, se lahko državljani pritožijo na številne sodne instance (na koliko izmed njih, je odvisno od "teže" spora in od izčrpanja vseh pravnih sredstev) - vse od višjega sodišča pa do Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). In na vseh teh instancah ponovno nastopajo sodniki (sodnice) iz mesa in krvi, ki si lahko pravne primere razlagajo precej različno, navkljub včasih dokaj enotni sodni praksi. In kot drugo, ljudje prepogosto pozabljajo na to, da njihova razlaga pravice ni edina možna in zveličavna, kot tudi na to, da se pravo in pravičnost žal ne prekrivata v celoti.  

Foto: Profimedia sodišče kladivo obsodba sodnik

Zakaj se torej ljudje tako masovno odločajo za sodne postopke? 

Kot sem omenil že zgoraj, in to lahko mirno trdim kot oseba s 30-letnimi izkušnjami (akademskega in praktičnega) dela v pravni stroki, je to predvsem zaradi naivnosti in zaletavosti. Pa tudi zaradi ega, ki prepogosto zamegli razum. Sam spadam med tiste pravnike, ki svojim strankam rad svetujem premislek in potrpežljivost. Če je le mogoče, jim svetujem mediacijo ali postopno stopnjevanje pritiska na nasprotno stranko s sodno "grožnjo".

To moje gledišče je zelo trdno, saj verjamem v to, da je največja vrednota civilizirane družbe negovanje dobrih odnosov med ljudmi. Tisti, ki so nagnjeni k dogovorom in imajo odnose "pošlihtane" so po številnih znanstvenih raziskavah tudi najbolj zdravi, najbolj srečni in se imajo nasploh najbolj "fajn" v življenju. Žal se nekateri z mojo filozofijo ne strinjajo in brezglavo rinejo v pravne in sodne bitke, pa četudi jim jasno povem, da jim ne kaže dobro.

Pošteni vs. zaslužkarski odvetniki

Etični in odgovorni odvetnik bo, preden bo za svojega klienta vložil tožbo na sodišče, najprej temeljito proučil dejansko stanje zadeve in posledično njegove pravne možnosti.  

Na tej točki je ključno, da je odvetnik do svoje stranke pošten. In seveda strokoven. Stranki ne sme dajati lažnega upanja in predvsem ne sme gledati samo na lastno finančno korist. Če se denimo k odvetniku napoti stranka, ki trpi za demenco, in odvetniku trdi, da želi hčerko tožiti zaradi grdega obnašanja do nje, je prva naloga odvetnika, da preveri, kako verodostojne so sploh lahko izjave dementne osebe, da obenem poišče še druge informacije, ne pa, da ji slepo verjame in ji svetuje vložitev tožbe zgolj na podlagi tistega, kar je od nje slišal.  

Tak odvetnik ne samo, da bo tožbo najverjetneje izgubil, ampak se bo krepko poigral tudi s svojim ugledom. Na koncu bo seveda razočaral tudi svojo stranko. 

Foto: Profimedia odvetnik pisalo dokumenti

Vsi smo lahko malo pravniki, kajne? 

Prav tako pomemben razlog za veliko število neuspešnih tožb oziroma pritožb je rinjenje strank z glavo skozi zid. Vzemimo primer: stranka, mlajša gospodična, se oglasi pri pravniku oziroma odvetniku, verjetno še pod vtisom nekega dogodka, ki jo je vznemiril. Šef jo je malo prelepo pogledal in preobčutljiva gospodična je v tem že prepoznala znake spolnega nadlegovanja. Pravnik, ki se kolikor toliko dobro spozna na mobing, bo stranki svetoval, da bo morala, če želi, da bo toženec odškodninsko ali celo kazensko odgovarjal, pokazati še kaj več kot le na majavih dokazih temelječ "poreden" pogled šefa. Denimo njegove ponavljajoče opazke spolne narave, ki bi jo spravljale v izrazito neprijeten položaj. 

A stranka vztraja, da se v delovnem okolju počuti ogroženo, da je zaradi šefovih osvajalskih pogledov prizadeta, da ga tudi sicer ne mara in da želi, da zato plača mastno odškodnino. Obenem odvetniku omeni, da je prebrala štiri člene iz zakona o delovnih razmerjih in da ve, da bo tožba uspešna. 

Stranka se prelevi v pravnika. Postane celo pametnejša od pravnika, h kateremu je prišla po pravni nasvet. Takih primerov je v dobi digitalizacije, ko se malo morje instant pravnih nasvetov pojavlja na spletu, čedalje več - in žal delujejo samouničevalno na tiste, ki mislijo, da so diplomirali iz prava, ker vsak dan na spletu preberejo kakšen (po možnosti neverodostojen) pravni nasvet. 

Sodniki, ki se dokazujejo drugim sodnikom

Naslednji, morda celo najbolj problematičen razlog pa moramo iskati pri gospeh in gospodih s togo. Navkljub dolžnemu spoštovanju do kolegic in kolegov, ki predstavljajo sodno vejo oblasti, moram potarnati, da sem prebral preveliko število sodnih odločb, ki niso imele ne repa ne glave, ki so se zapletale same vase in bile prepolne nebistvenih pravnih argumentov. 

Ko sem poskušal ugotoviti, kako je sploh mogoče, da sodnica preprost primer, v katerem je nepremičninska agencija očitno opetnajstila stranko, ker ji ni natančno razložila vseh pravnih napak na stanovanju, obdeluje s celim nizom argumentov najprej v korist ene in nato druge stranke, se muči z njihovimi (spreminjajočimi in nebistvenimi) izjavami in nato vse skupaj zavije v obrazložitev sodbe, dolge 15 strani, sem prišel do neizpodbitnega sklepa, da je to počela predvsem zato, ker je želela impresionirati višje sodnike, češ, poglejte me, kako sem se potrudila in kako obvladam nepremičninsko in obligacijsko pravo. 

In ko po taki izkušnji preberem, da se sodbe izdajajo v imenu ljudstva, pomislim, da mora nekdo to ljudstvo malo za norca imeti. 

Mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si