Prav vsi sesalci, pa naj bo to človek, lev, kenguru ali kljunač, svoje mladiče hranijo z mlekom. Toda že pred sesanjem mleka oziroma preden mladiči prvič ugledajo luč sveta, so med posameznimi sesalci opazne bistvene razlike. Višje razviti sesalci prehranjujejo svoj zarod s placento, tisti, ki v evolucijski verigi capljajo zadaj, pa ležejo jajca (kot na primer kljunač).

Univerzalni "jajčni" gen
Za mladiče tistih živali, ki si nasledstvo zagotavljajo z leženjem jajc, je jajčni rumenjak vir vseh snovi, ki jih zarodek potrebuje za svoj razvoj. "Zakaj se lahko večina predstavnikov sesalcev razmnožuje brez leženja jajc?" pa se je vprašala skupina švicarskih znanstvenikov, ki jo je vodil David Brawand z univerze v mestu Lausanne. Z raziskavami jim je denimo pri človeku, psu in kenguruju uspelo dokazati obstoj ostankov gena za razvoj rumenjaka, tako imenovanega vitelogenina, posebnega proteina. Iz teh ugotovitev so potegnili logičen sklep, da so v davnini prav vsi sesalci legli jajca.

Kljunač – eden izmed redkih sesalcev, ki leže jajca © iStockphoto

Revolucionarni mlečni protein
Vitelogenin je tako omogočil odločilni preboj raziskave. Prisotnost tega posebnega proteina so znanstveniki dokazali tako v jetrih vseh sesalcev kot v rumenjakih živalskih jajc. Pri sesalcih, ki ne ležejo jajc, geni vitelogenina ne igrajo več aktivne vloge, delno pa so še aktivni pri kljunaču. Njihova omejena aktivnost naj bi bila po mnenju strokovnjakov vzrok nizki hranilni vrednosti jajc kljunača v primerjavi z jajci plazilcev in ptičev. Zato pa so pri kljunaču detektirali obstoj genov kazeina, ki kompenzira nizko prehranjevalno vrednost jajc. Kazein je sicer poseben mlečni protein, ki spodbuja proizvajanje mleka v telesu.

Ravno kazein naj bi pri večini sesalcev povzročil prehod od jajc k sesanju mleka. Sprva je mleko služilo vlaženju jajc, pozneje je poleg rumenjaka prehranjevalo mladiča, nazadnje pa je rumenjak oziroma jajca povsem izrinilo. Razvoj kazeina, ki je spodbudil nastanek placente, nas je torej odlepil od leženja jajc.