Od države zahtevajo, naj poskrbi za dostojno označitev množičnih grobišč in dostojen pokop žrtev komunističnega genocida. V združenju v nasprotnem primeru napovedujejo internacionalizacijo zahtev.

Kot je v peticiji zapisalo vsem osem združenj (Civilno združenje za nadzor nad institucijami; Združeni ob lipi sprave; Civilna družba za demokracijo in pravno državo; Združenje za odpravo krivičnih sodb sodišč, odločb in sklepov upravnih organov; Združenje za demokratizacijo javnih glasil; Odbor za zaščito zakonitosti Kamnik; Šišenska civilna iniciativa in Ekološka Slovenija), je Slovenija edina država Evropske unije, ki ni upoštevala resolucije Sveta Evrope št. 1481, ki priporoča obsodbo nekdanjega komunističnega sistema. "Ker se to ni zgodilo, zločini genocida jugoslovanske in slovenske komunistične oblasti še vedno niso niti politično niti sodno obsojeni," so zapisali v združenjih.

''Slovenija največje množično grobišče''
Po njihovem pisanju je Slovenija glede na število prebivalcev največje množično grobišče tako slovenskih kot predvsem hrvaških beguncev. "Že zdaj je znanih več kot 500 množičnih grobišč, odkrivajo pa vedno nova, saj je bil spomin na množični genocid v totalitarnem režimu desetletja življenjsko nevarna tema. Natančnejše število žrtev genocida ni znano, saj so podrobni podatki v beograjskih arhivih, medtem ko so podatki iz slovenskih evidenc uničeni. Zato ocenjujemo število pobitih na 20.000 do 30.000 Slovencev in na več kot 250.000 žrtev drugih narodnosti," je zapisano v peticiji.

Cenzuriranje zgodovine je bilo vedno prisotno. © iStockphoto

Podpisniki peticije od vlade in parlamenta pričakujejo, da jim bosta najpozneje v 30 dneh sporočila, kako in kdaj nameravata ukrepati, če se to ne bo zgodilo, pa v združenju napovedujejo, da se bodo obrnili na Svet Evrope. Resolucijo št. 1481 je sicer Svet Evrope sprejel leta 2006. V njej Svet Evrope vse komunistične in postkomunistične stranke v državah članicah poziva, naj znova ocenijo zgodovino komunizma in svojo lastno preteklost ter se jasno distancirajo od zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi.

Nov zbornik o koncentracijskih taboriščih Ozne
V Sloveniji je Ozna po koncu druge svetovne vojne po nalogu slovenske partije ustanovila koncentracijska taborišča, povsem enaka nacističnim, je ob današnji predstavitvi publikacije Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji dejal njen urednik ter vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo pri ministrstvu za pravosodje Milko Mikola . V taboriščih so bili nastanjeni in umirali tako osemdesetletni starci kot dojenčki.

Mikola je dejal, da zgodovinarji in pravniki vse do danes niso govorili o koncentracijskih taboriščih, čeprav je šlo prav za to. Koncentracijska taborišča so bila treh vrst: za pripadnike nemške narodnosti in "nemčurje", za slovenske Madžare ter za domobrance in njihove bližnje, ki so jih Jugoslaviji vrnili Angleži. Kot je pojasnil Mikola, je bil za Nemce predviden izgon, čeprav odlok o tem ni bil nikoli objavljen.

Taborišča ukinili leta 1945
Taborišča v Sloveniji so ukinili do oktobra 1945, kar je bistveno prej kot drugje po Jugoslaviji, vendar je bil po mnenju Mikole razlog ta, da je bila Slovenija bolj na očeh Zahoda. Sam Mitja Ribičič je po besedah Mikole oktobra 1945 priznal, "da so taborišča v Sloveniji odpravili zato, ker je bila reakcija prehuda".

Peterokraka zvezda  © iStockphoto

Uvodoma je Mikola predstavil tudi delovanje sektorja za popravo krivic, ki je bil ustanovljen leta 2005 in ki sodeluje s komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic. Na komisijo je do sedaj prišlo 17.889 vlog, od katerih je bilo rešenih 16.621, nove vloge pa še prihajajo. Na vprašanje STA, zakaj se to dogaja še zdaj, je Mikola odgovoril, da pretežno zato, ker je prej med ljudmi še vladal strah.

Partija še leta 1967 razmišljala o koncentracijskih taboriščih
Na današnji predstavitvi dokumentov je Mikola razkril dokument, v katerem je republiški sekretariat za pravosodje leta 1967 naročil pripravo študije o tem, kje organizirati koncentracijska taborišča, če bi nastopile izredne razmere. Služba državne varnosti je za takšen slučaj imela pripravljen seznam okoli tisoč ljudi, ki bi jih nemudoma internirali.

Mikola je pojasnil, da so med nerazvrščenimi in neevidentiranimi dokumenti, ki so ležali v kletnih prostorih pravosodnega ministrstva, naleteli na omenjeni dokument. Iz slednjega izhaja, da so komunistične oblasti razmišljale o ponovni ustanovitvi koncentracijskih taborišč, če bi nastopile izredne, torej vojne razmere.

V tem primeru je Služba državne varnosti (SDV) – naslednica Udbe – imela pripravljen seznam okrog tisoč ljudi, ki bi jih morali "iz političnih razlogov" nemudoma internirati, med njimi približno sto žensk. Poimenskega seznama, kdo bi ti ljudje bili, na ministrstvu niso našli, je pa Mikola dodal, da je šlo verjetno za najbolj izpostavljene informbirojevce.