“Naj se podvizajo,” pravi načelnica oddelka za urejanje nepremičnin Mestne občine Ljubljana (MOL) Nataša Turšič. Določanje pripadajočih zemljišč k bloku nikoli ni bila stvar občine, je poudarila, ampak že od Jazbinškovega zakona dolžnost lastnikov stanovanj.

	Občina tam, kjer kaj dejansko pripada stanovalcem, ne bo menjala prostorskih aktov. Nataša Turšič, načelnica oddelka za nepremičnine MOL

Če se prostorski načrti spremenijo, se lahko delom parcele spremeni tudi namembnost. Novi načrti se sicer javno razgrnejo in o njih teče javna razprava, v kateri lahko sicer lastniki stanovanj dajo svoje pripombe.

Zapleteni postopki
“En razlog za neurejenost pripadajočih zemljišč je, da se v praksi lastniki niso znali uskladiti in določiti svojega dvorišča, drug pa je lahko neobveščenost in nezanimanje,” je pojasnila. Kot pravi, so lahko lastniki stanovanj svoja zemljišča urejali že po treh različnih zakonih.

Pripadajoče zemljišče k bloku se lahko določi samo na osnovi elaborata, ki ga naročijo lastniki in za katerega se naredijo geodetske meritve. Pri tem se po besedah Turšičeve upošteva veljaven prostorski akt, ki pa ni nujno tisti, po katerem je bila soseska grajena. Če ga je vmes občina spremenila, je v novem aktu zapisano, kateri akti še veljajo in kateri ne več. Po zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine se zdaj pripadajoča zemljišča določajo v nepravdnem postopku na sodišču.

Fondovi bloki

Nataša Turšič pravi, da je po veljavnem prostorskem aktu na sporni parceli, kjer želijo investitorji prenove Plečnikovega stadiona zgraditi poslovne vile, zelenica. “To ni gradbena parcela,” zatrjuje. Dodaja pa, da bi morali lastniki narediti elaborat za določitev pripadajočih zemljišč po veljavnem prostorskem aktu. “Predpostavljam, da Fondovi bloki niso določili pripadajočega zemljišča, uredili so samo stavbišča,” pojasnjuje.

Štepanjsko za zgled
Do osamosvojitve so se soseske gradile po sporazumih, sklenjenih z gradbenimi podjetji. “Investitor je sosesko zgradil. Običajno je v pogodbah pisalo, da mora po gradnji odparcelirati javne površine ter jih vrniti lokalni skupnosti, pripadajoča zemljišča pa predati objektom,” pojasnjuje Trušičeva. Tega mnoga gradbena podjetja niso storila. Leta 1992 so se začela ta stanovanja prodajati po Jazbinškovem zakonu.

Štepanjsko naselje je bilo zgrajeno na eni parceli. “Ker bi celotna parcelacija trajala dolgo, se se najprej odparcelirala stavbišča,” pravi. Po tem so se lahko lastniki takoj vpisali v zemljiško knjigo, nato se je začela parcelacija preostalega dela po veljavnem prostorskem aktu. “To je vzorčni primer reševanja vprašanja vpisa pripadajočih zemljišč in stanovanj v zemljiško knjigo,” zatrjuje Turšičeva.