Pred dnevi sem si šla na sodišče v živo prvič pogledat, kako je videti javna dražba nepremičnine. Priznam, že preden se je začel postopek, mi je bilo kar malo nelagodno. Pred razpravno dvorano je sedel par.

“Sta kupca ali dolžnika, ki sta prišla na zadnje dejanje svojega finančnega poloma – pogledat, kdo bo zapečatil njuno usodo?” mi je mlelo v glavi. Redkokdaj se na kakšnem dogodku počutim “mrhovinarsko”, tokrat pa me je – priznam – kar malo zbadalo.

Drezati v ljudi, ki so izgubili streho nad glavo, pač ni preprosto, tudi če ima človek debelo kožo. In prav to sem prišla počet. A se je izkazalo, da sta (le) kupca. “Tako hitro gre redko, ker se redko zgodi, da dolžnikov sploh ni na sodišče,” mi v kratkem, prijaznem kramljanju po koncu pove sodnik. “Po navadi pa slišimo ... ja ... jok,” prizna.

Druga plat. V zadnjem času je veliko predvsem dražb nepremičnin, ki so v lasti propadlih podjetnikov, še izvem. Kupci pa so po navadi podjetja, ki sicer niso klasične nepremičninske agencije iz časopisnih oglasov, ampak neke vrste vojni dobičkarji, ki kupijo in nato poskušajo s temi posli še kaj zaslužiti.

Poskušam kaj izvedeti tudi o usodi dolžnika, a ga sodnik ne pozna. In če so se včasih dolžniki še poskušali izogniti dražbi, da so poskušali nepremičnino pred dražbo prodati na trgu, zdaj, ker trg stoji, tega skoraj ne poskušajo več. Resignirano počakajo.

Večina dražb je uspešnih – za kupce (in bolj ali manj tudi za upnike), seveda. In kam gredo nato dolžniki? Kdo ve? Zato modro z denarjem, cena za napake je (lahko) draga!