Ne predstavljam si, da bi kot žrtev groženj denimo objestnega ali naduto samozavestnega bralca svojo ogroženost prijavila in pet let zatem prejela prijazno obvestilo, da jo bo ta odnesel brez kazni, ker je menda sodnik zbolel. Še težje pa bi prenesla, če bi me neki sodnik obvestil, da zaradi lastne preobremenjenosti ne bo začel soditi nekomu, ki je na najbolj grob način škodoval mojemu otroku.

Po eni strani se v tej državi zbirajo elitni sodniki, ki naj bi stopili na prste najbolj pretkanim gospodarskim kriminalcem, drugim pa je, kot kaže, pretežko razumeti, kaj pomeni "sojenje v razumnem roku", ki naj bi bil največ leto in pol.

Zaostanki. Da ne bo pomote, ni skrivnost, da je 1.100 sodnikov bolj ali manj preobremenjenih in so zato tudi ne preveč dobro plačani. Za peščico najbolj zaposlenih vem, da kljub temu v svojih pisarnah nimajo polnih omar zaostalih sodnih spisov.

Kljub temu jim okrog vratu ne visi niti medalja za življenjsko delo niti kakšna druga medalja, na plačilni dan pa se jim stanje na računu poveča za približno 1.300 evrov. Po čem se torej meri sodnikova učinkovitost, če ne po omarah brez sodnih zaostankov? Po letih, ki jih presedijo v sodni dvorani? Kolikor mi je znano, pa vsaj vsa ta leta – odkar živimo v samostojni državi – za vse sodnike velja enak red. Če ne utegneš pravočasno začeti razsojati, primer predaj kolegu, ki lahko to opravi hitreje. Tudi če si sam svoj šef. Vsak – kriv ali nedolžen – ima namreč pravico, da se o njem razsodi v razumnem roku.