Je v ozadju 70. člena novega medijskega zakona, ki se tiče kvot vrtenja slovenske glasbe, kapital velikih glasbenih založb? Založbe pravijo, da so takšni očitki neutemeljeni. Kdo bo torej od novega zakona profitiral? Marsikdo. Zagotovo pa to ne bodo slovenski glasbeniki. Pa tudi ne slovenski poslušalci. Pa ne samo zaradi tega, ker bo slovenske glasbe manj, temveč tudi zato, ker bo to nekatere komercialne radijske postaje, kot je Radio 1, prisililo v produkcijo lastnih, naročenih skladb, saj so mnenja, da Slovenci na leto ne proizvedemo dovolj hitov, ki bi bili všečni poslušalcem. Tu ne govorimo o kakovosti, temveč o poslušljivosti, da ne bo pomote.



Združeni.
Slovenski glasbeniki bodo tokrat (najbrž prvič v zgodovini) pozabili na stara nesoglasja in žanrske razlike in se združili pod eno streho. Pod streho Cankarjevega doma bodo 13. septembra poskušali rešiti, kar se rešiti da. Novi medijski zakon bo namreč v parlamentu že 20. septembra. In ker vabijo tja tudi podpornike slovenske glasbe, ne samo glasbenikov samih, boste lahko priča temu, da bodo v isti vrsti sedeli Siddharta, Atomik harmonik, Vesele Štajerke in kateri od resnobnih jazzerjev – morda celo Brane Rončel. Slovenci smo znani po tem, da nas je res težko vse dobiti na isto stran – to se je do danes zgodilo le nekajkrat: ko smo pozabili na bele in rdeče, in sicer v času osamosvojitve leta 1991, in vsake toliko ob fuzbalu, če je našim ravno uspevalo na nogometnem prvenstvu. V glasbi do zdaj nikoli, tudi (oziroma sploh pa!) na kakšni Evroviziji ne.