Razčistimo kar na začetku: spoštujem ustavno sodišče ter ne sodim v krog fanov in prisklednikov Borisa Popoviča, prav tako se ne strinjam z njegovo izjavo, da bo imela ustanovitev Občine Ankaran negativne posledice za razvoj koprske luke in države nasploh. Zdi se mi tuj tudi način diktatorskega komuniciranja in vodenja, ki je značilen za koprskega župana. A vendarle sem v tej zgodbi na njegovi strani. Drobljenje občin se mi zdi nesmiselno in ne razumem, zakaj bi bilo za ljudi bolje, če živijo v majhni in ne veliki, vplivni, finančno in kadrovsko močni občini. Ali bo Ankarančanom po prisvojitvi dela koprske finančne pogače res bolje, pa bo tako in tako pokazal čas.

Argumenti. Da je do ankaranskega referenduma prišlo, ker Boris Popovič prebivalcem Ankarana ni omogočil sodelovanja pri odločitvah o svojem kraju, pač pa z aroganco zavračal njihove poskuse preprečitve razprodaje zemljišč in neprimerne pozidave, se mi ne zdi dovolj prepričljivo. Dejstvo pač je, da Popovič v županskem fotelju ne bo obsedel za večno.

Za vsem zagotovo tičijo interesi in ne ideali – po delu luške koncesnine, dobičku od prodaje parcel s pogledom na morje, prihodkih od nadomestila za stavbna zemljišča, svojem fikusu in tajnici v občinski pisarni. In konec koncev – na lanskem referendumu so se prebivalci koprske občine z veliko večino izrekli proti drobitvi na štiri dele. Kaj pa njihova (ustavna) pravica?