Slovenija je edina v Evropski uniji (EU), ki nima državno podprtega vseobsegajočega programa blažilne skrbi za umirajoče bolnike. “V Sloveniji nimamo paliativnih enot, nimamo še nobene hiše hospic, prva se bo odprla komaj konec leta, prav tako ni negovalnih bolnišnic in prostora v domovih za ostarele,” razmere glede izvajanja paliativne oskrbe opiše primarijka Jožica Červek z onkološkega inštituta (OI).

Strah pred smrtjo
“V Sloveniji za rakom vsako leto umre šest tisoč ljudi. Večina ima obdobje, ko rabi paliativno nego,” poudarja Červekova, ki vodi tudi oddelek za paliativo na OI. Na oddelku je šest postelj, namenjene so bolnikom, ki potrebujejo najzahtevnejšo oskrbo, torej bolnikom s takimi simptomi, ki jih v domačem okolju ni mogoče obvladati. “Večina neozdravljivo bolnih želi umreti doma, bojijo pa se, da ne bodo imeli strokovne pomoči, kar je res,” opozarja Červekova.

“Bistvo dobre paliativne oskrbe v državi ni veliko število specializiranih postelj za paliativno oskrbo v bolnišnicah, temveč razvita mreža strokovne podpore na celotni bolnikovi poti od doma do zdravstvene institucije z namenom, da se čim več bolnikom omogoči dostojanstveno umiranje doma,” je prepričana Urška Lunder, ki paliativne dejavnosti vodi na Golniku.

Trpljenje zaradi neznanja
“Za umirajočega bolnika v domači negi skrbijo osebni zdravnik, patronažna sestra in družina. Zaradi pomanjkanja paliativne oskrbe v učnih programih zdravstvenih delavcev pa te naloge velikokrat niso kos opraviti,” pravi Červekova. Organiziranega učnega programa blažilne nege za zdravstvene delavce ni, prav tako ne obstaja katedra za paliativo in tudi specializacija zdravnikov s tega področja v Sloveniji še ni možna.

Bolnik mora vedeti
“Izvajamo pilotski program kontinuirane paliativne oskrbe v treh slovenskih regijah, na podlagi katerega bomo formalno opredelili postopke in potrebno osebje za izvajanje paliative,” obljubljajo na ministrstvu za zdravje. Gre za pomemben premik v uvajanju paliative, poudarja tudi Červekova. OI za Ljubljano, Golnik za Gorenjsko in bolnišnica Murska Sobota za Pomurje so trije koordinatorji, ki izvajajo celostno paliativno oskrbo.

“Osebni zdravniki lahko, če se zgodi kaj težjega, bolnika vedno vrnejo na inštitut. Gre za medsedbojno povezavo. Lahko ga premestijo v drugo bolnišnico, v hospic ali dom za ostarele,” razlaga Červekova. Ključni pri povezavi med OI in svojci sta koordinatorici paliativne oskrbe, ki skrbita kordinacijo med strokovnjaki in za duševno podporo umirajočemu in bližnjim. “Ko je nekdo v paliativni oskrbi, ne sme imeti občutka, da je zapuščen,” pravi psihologinja Tanja Žagar. “Ko se začnejo stiske doma, ko začne bolnik težko dihati in se začne umiranje, nas pokličejo, zato smo ves dan tukaj. Najpomembneje pa je, da se bolniku in družini že takoj na začetku natančno razloži, kaj se bo med umiranjem dogajalo.”