Kako ste delavci v kranjskih tovarnah praznovali prvi maj?
Praznik prvega maja je bil nekaj posebnega za vse delavce. Zadnji delovni dan pred prvim majem je bil slovesen - pospravili smo tovarno, okrasili stroje z bukovimi vejami, bilo je polno zastav, vsak obrat je okoli dvanajste ure imel manjšo zakusko. Tisti dan je bilo v vseh tovarnah konec dela že ob dveh.

Prvi maj je bil poleg 29. novembra tudi tisti praznik, ko smo dobili dodatek k plači. To so bili konkretni zneski in skupaj z dnevom republike se je nabralo za trinajsto plačo. Za novo leto takrat niso nič delili. Na sam prvi maj pa je bilo podobno kot danes - torej budnice, proslave, sprevodi.

Kaj pa sama sporočilnost nagovorov, gotovo se ni govorilo na takšen način o delavcih kot danes?
V tistih časih so bili govori nekaj povsem drugega kot danes, ko se govori le še o izkoriščanju delavcev. Takrat je bilo osrednje sporočilo proslav: “Skupaj bomo dosegli! Vse, kar je bilo razrušeno, bomo popravili, da bo še bolje.” In to smo tudi zares počeli. 

Tovarištvo in sodelovanje so bile cenjene vrednote. Vsak mesec smo imeli delavci v tovarnah sestanke, na katerih smo lahko povedali, če nas je kaj motilo. Nato je to naš delavski predstavnik posredoval vodstvu. Ni bilo niti približno kakšnega strahu, da če boš kaj zinil in se pritoževal, da te bodo odpustili - delavec je bil v tistih časih resnično zaščiten. Da so te odpustili, si moral narediti že res veliko traparijo. Pa si tudi v tistem primeru že čez cesto v drugi tovarni takoj dobil novo službo. 

Je bila udeležba proslave za prvi maj obvezna?
Obvezno nisem nikoli šla na proslavo, sem pa šla prostovoljno, in to s kakšnim zanosom! Je pa tudi res, da si takrat po vojni, če si prišel na proslavo, dobil pol klobase zastonj. Verjemi, takrat si jo presneto rabil. (smeh)

Kakšen je po vašem današnji odnos mlajših generacij do prvega maja, kje se je zalomilo, da je postal zgolj le še čisto običajen dela prost dan?
Da mlade generacije ne praznujejo več prvega maja z nekim spoštovanjem, smo pravzaprav krivi mi starejši. Najprej zato, ker mlade generacije ne znajo več spoštovati, predvsem ne starejših ali denimo profesorjev. Nismo pa tudi znali nanje prenesti več čuta za tovarištvo in sodelovanje, danes gre le še za prestiž. Tudi ko se ljudi odpušča, najprej odletijo tisti, ki so službe najbolj potrebni, ostajajo pa tisti, ki službe za preživetje nujno ne potrebujejo.

Še posebej se je po mojem mnenju ta odnos pričel spreminjati v 80. letih. Če vzamem za primer takratne študente - živeli so precej dobro, lahko so v nedogled študirali in ga “biksali”. Sami smo govorili, dajmo vlagati v šolstvo, dajmo naše otroke študirati, da bodo izobraženi in da jim ne bo potrebno delati tako kot nam. No, pa ravno ta generacija nas je izdala - tisti, za katere smo garali, da so lahko potem oni do 30. leta študirali. Tovarištvo se je izgubilo, pričelo se je medsebojno tekmovanje. 

Kakšen bo prvi maj čez sto let?
Mislim, da bo boljši kot danes, da ga bodo bolj zares praznovali kot ga danes. To so stvari, pri katerih mora priti določen zaton, da se potem na novo začno. Tako se je prvi maj nekoč tudi pričel.