Medtem ko je v Veliki Britaniji padla ideja, da bi brezposelne, ki so dlje časa prisesani na socialno pomoč, nagnali, da podporo odslužijo z brezplačnim pometanjem cest, košnjo trave in pobiranjem smeti, pri nas zmanjšujemo sredstva za javna dela in iz zakonodaje mečemo obvezno humanitarno delo. Z “no limit” podporami jih tako uspavamo in jim vzamemo še tisto zadnjo možnost, da bi se še kdaj vključili na trg dela.

Novi sistem dodeljevanja transferjev, ki bo startal prihodnje poletje, naj bi bil sicer preglednejši, omogočal naj bi povezavo različnih baz podatkov in preprečeval kopičenje denarja. No, to upa minister Svetlik. Sama v to nisem prepričana, saj so mi socialne delavke povedale, da tudi ti, ki uspejo devet let državo nategovati za podporo, zdaj recimo izpolnjujejo vse formalne pogoje, po vseh evidencah! Da vse le ni kot na papirju, pa je možno videti edinole na terenu.

Res je, pogoji za pridobitev socialne podpore so in bodo tudi vnaprej enako jasni: poleg dohodka in premoženja mora posameznik “aktivno reševati svoj problem”. Vendar kako lahko nekdo kar devet let dokazuje, da “aktivno rešuje svoj problem”?

Investicija. Socialnih delavcev, ki bi vohljali po domovih, je premalo. Čeprav bi se investicija v njihovo zaposlitev zagotovo splačala. Za vsakega od podpirancev na leto namreč zapravimo 2.748 evrov, zaradi vseh 446 rednih prejemnikov, zmožnih za delo, pa je v devetih letih država izgubila že najmanj 11 milijonov evrov.