Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Pred časom sem na eni od televizij spremljala oddajo kuharja Jamieja Oliverja. V ameriških osnovnih šolah je poskušal najprej vodstvo, nato pa še kuharice in – najtežje – učence prepričati, da bi dobavljali, kuhali in jedli zdravo hrano. Tudi če izvzamemo del pretiravanja, namenjenega temu, da je oddaja večji šov, večina dejstev drži. Otrokom so pred njegovim prihodom pogrevali predpripravljeno, ocvrto in predvsem hitro pripravljeno hrano. To je bilo najpreprosteje in znotraj finančnih omejitev pa še otroci so bili navdušeni. Z jedilnim priborom jih ni nihče "mučil", namesto navadnega mleka pa so dobili takega z okusom jagode.

Pri nas. Proti naštetemu je hrana v naših šolah in vrtcih videti bukolično. Kot sem se lahko prepričala, otrokom kuhajo raznovrstno in precej bolj zdravo hrano od zgoraj opisanega. Občasno se na meniju znajde kakšna pica, ki pa je prej izjema kot pravilo. V šolah in vrtcih si iskreno prizadevajo, da bi otrokom ponudili vedno več zelenjave, več različnih vrst kruha iz različnih žit, čim manj predelane hrane in podobnega. Temu se je pridružila pobuda, da bi bila živila čim bolj sveža in pridelana v lokalnem okolju. Kljub vsesplošni krizi pri hrani za otroke vsaj v vrtcih in šolah denar ne bi smel biti edino merilo. Res je, da lokalnost ni garancija za kakovost, ampak z vsakim kilometrom več, ki ga naredita solata ali jabolko, zagotovo ne postajata boljša. Še vedno mislim tudi, da so slovenske krave boljše od uvoženih. In pri tem mnenju me prav nič ne briga za pravila Evropske unije in nizozemski paradižnik brez okusa.