Izkušnje vrtcev kažejo, da neustrezen prostor sploh ni ovira za obogatitev športnih uric. Ravnateljice se sicer vse po vrsti strinjajo, da pri tem precej pomaga športni pedagog, očitno pa se da shajati tudi brez njega. Potrebni sta le volja in zavzetost za dobrobit otrok, pa nekaj dodatnega usposabljanja in spodbude športno nenadarjenim delavkam.

V ljubljanskem Vrtcu Najdihojca, ki ga obiskujeta tudi moja otroka, nadstandardne športne urice ponujajo proti plačilu, pa še veseli smo jih, saj so zagotovilo, da se bodo naši najmlajši vsaj enkrat na teden v vrtcu dobro razgibali. Toda ko sem se z ravnateljicami pogovarjala o športni praksi, s katero so se vse po vrsti lahko le pohvalile, se mi je upravičeno zastavilo vprašanje: ali si ne zaslužijo vsi otroci, tudi naši, da se v vrtcih potrudijo zanje?

Lenoba. Čigavo lenobo torej podpiramo starši? Vzgojiteljic, ki svojo športno – raje bom rekla – nesamozavest skrijejo za pripravljenost voditi otroke v najbližji športni center? Vodstva, ki ne poskrbi za ustrezen večnamenski prostor ter ne spodbuja zaposlenih k dodatnemu izobraževanju na tem področju? Lastno, ker smo za otroke prehitro pripravljeni odšteti denar, namesto da bi zanje zahtevali, kar jim po kurikulumu za vrtce pripada? Naš vrtec je vključen tako v mrežo ekovrtcev kot projekt Zdrav vrtec. Prejšnji teden je ravnateljica Najdihojce odstopila. Njena naslednica ima čudovito priložnost, da skupaj s sodelavkami dokaže, da si vrtec tako članstvo tudi zasluži. Otroci si brez dvoma ga.