Vsak župan se sam odloča, koliko stane vrtec in koliko bo prispeval k varstvu vašega otroka. Na ministrstvu ugotavljajo, da je zato vrtec v eni občini tudi do dvakrat dražji kot v drugi. Zagovorniki prostega trga so morda navdušeni. Vrtci si lahko konkurirajo s ceno, kakovostjo programa, občina s ceno vrtca privablja (ali odganja) mlade družine.

A žal ni tako
Prvič. Vrtci so omejena dobrina. To dobro ve tisti, ki ima svojega otroka na 174. mestu čakalne liste. Oblast za vrtce podeljuje koncesije, zasebnih varušk pa ne sofinancira.

Drugič. Država staršem otrok gleda v denarnico. Tisti z več prihodki plačujejo več, njihovi otroci pa dobijo enako. To je tako, kot bi vas v Mercatorju vprašali, koliko zaslužite, in vam na podlagi tega določili ceno štruce kruha.

Tretjič. Občinska pristojnost ustvarja kaos. Če v tvoji (mali) občini ni prostora in daš otroka v vrtec v sosednjo, kilometer oddaljeno občino, moraš plačati več. Ker nisi občan.

Četrtič. Nisem še slišala, da bi se kdo preselil, če v njegovi občini ni vrtca za otroka.

Ministrstvo za šolstvo se je končno odločilo, da bo omejilo župansko samovoljo in določilo enotno ceno vrtcev za vso državo. Obljubljajo, da se v tem primeru povprečna cena vrtca ne bo zvišala. To sicer tistemu, ki ima otroka na 174. mestu čakalne vrste za vrtec, ne bo dosti pomagalo. Bo pa bolj pravično.