Pred desetimi leti smo študenti iskali sobo v Ljubljani prek oglasnika, danes jo iščejo prek spleta. Način se je spremenil, sobe pa niti ne kaj dosti. Še vedno je med lastniki preveč takih, ki razmišljajo le, kako preprosto zaslužiti z oddajanjem študentskih sob, ali pa, žal, takih, ki si z oddajanjem izboljšujejo socialni položaj. Tem se lahko odpusti, da oddajajo sobe, ki jih sanitarna ali katera druga inšpekcija ne bi požegnala. Zaslužkarstvo na študentih – in to brez plačevanja davkov, s katerimi se gradijo študentski domovi – pa je svinjarija.

Standard. Vlažni zidovi, majcena okna kletnih stanovanj, desetletja staro pohištvo, izrabljene žimnice, plesen in še kaj se najde v najetih študentskih sobah. Seveda obstajajo izjeme, lastniki, ki študentom kupijo nov hladilnik, nove žimnice ali dodatne pisalne mize. Sicer so boljša stanovanja praviloma dražja ali pa jih, spet brez pogodbe, lastniki raje oddajo družinam. Ker študenti so vsi enaki in je zanje vse dobro. Pa je res?

Za kakovosten študij se je treba tudi dobro naspati. In ker mnogi študenti res študirajo in doštudirajo, bi lahko to spoštovali tudi lastniki, ki z njihovo pomočjo nekaj zaslužijo. Tako, da bi dvignili standard bivanja. Modro-rumena znamka pohištva ni več ne daleč ne draga, vedro barve pa tudi ne stane več, kot znaša desetina najemnine za eno posteljo. Ne nazadnje bi koristilo, da bi s preverjanjem, v kakšnih razmerah živijo študenti in drugi najemniki, na najemniški trg posegla država. Da bo imela denar za to in za kak študentski dom povrhu, pa lahko za začetek začne vestneje pobirati davke.