90 sekund preden se je pripetila usodna nesreča, je kontrola letenja posadki letala cessna sporočila, naj se spusti, in s tem zagrešila usodno napako, poroča Jutranji list.

Dvomotorno letalo cessna lastnika Josipa Crnčevića je svojo zadnjo pot ačelo z vzletom z letališča Pleso 5. februarja letos. Na krovu so bili štirje člani posadke, vsi izkušeni piloti. Namenjeni so bili v Zadar. Letalo, ki se lahko povzpne do višine 8000 metrov, je na poti do Zadra doseglo maksimalno višino 2700 metrov, in sicer v tako imenovanem vizualnem režimu letenja (VFR). To pomeni, da pilot, če so vremenske razmere ugodne, sam navigira letalo s pomočjo zemljevidov in radiokompasa, od kontrole letenja pa dobiva informacije o višini, hitrosti, vremenskih razmerah in skladnosti teh parametrov z načrtom leta, ki ga je dolžan sporočiti na sedež kontrole letenja v Zagrebu.

Cessna je morala na poti do Zadra preleteti tudi Velebit, ki na najvišji točki, Vaganskem vrhu, doseže višino 1757 metrov. 90 sekund pred usodno tragedijo, ko je bilo letalo nad Velebitom, je kontrola letenja upravitelju letala sporočila, naj se spusti. Letalo se je nato naglo spustilo z višine 2700 metrov na 1800 metrov, kar je bilo nesporno prenizko.

V okoliščinah polne vidljivosti mora biti letalo vsaj 300 metrov nad površino zemlje. Kontrola letenja bi upravitelja letala morala opozoriti na premajhno razdaljo od površine, vendar tega ni storila, saj je takrat na tistem območju veljala prepoved letenja. Hrvaško vojno letalstvo je namreč izvajalo manevre, zato je bil promet za civilna letala prepovedan.

Omejitev prometa ni več veljala
Cessna se je medtem znašla v megli, značilni spremljevalki Velebitskih vrhov. Možnost za letenje po režimu VFR je takrat izpuhtela, namesto tega bi morali vklopiti inštrumentalni režim (IFR), kar pomeni, da kontrola letenja prevzame vodenje letala. Kontrolor letenja bi moral pilota opozoriti, naj se dvigne ali zaobide oviro. Še preden se je to zgodilo, je letalo že treščilo ob Vaganski vrh in ob 15.45 izginilo z zaslona radarja.

Toda v tem času prej omenjena prepoved letenja ni več veljala, saj je bila omejena na čas med 8. in 15. uro. Kontrola letenja je tako povsem neupravičeno posadki letala naročila, naj spusti letalo.

 

Po nesreči so bili napori oblasti usmerjeni v iskanje razbitin in pogrešanih pilotov. Iskanje je potekalo v zelo težavnih okoliščinah nizkih temperatur, megle, snega in ledenega dežja. V nesreči so umrli Miljenko Bartolić Miki (61), Aleksandar Walter (49), Gerd Govejšek (63) in Zvonko Kelek (68).