Drži. Kaznivo dejanje je kaznivo dejanje in vsak prestopek zahteva enak pristop, resno obravnavo in primerno kazen. Ampak veljalo naj bi tudi, da je do kazni treba priti po enaki poti za vse prestopnike. Če se možem v modrem samo s črko omeni, da “lovijo kurje tatove, izpuščajo pa mogotce”, zarenčijo. Če njihovim šefom očitaš, da varuhi reda prevečkrat delajo površno, pravijo, da “vsak lahko zagreši kako tipkarsko napako”. Kdor dela, pač greši. Huje postane, ko se nikomur nič niti ne očita niti ne zgodi, kadar država plačuje za te tipkarske napake. Le kateri odvetnik pa bi sploh pljunil v skledo in škodo lastnega varovanca, ko med hišno preiskavo denimo ugotovi, da sme policija preiskavo opraviti na Draški, medtem ko njegov varovanec pravzaprav živi na Hraški.


Zakon. Veljal naj bi za vse enako. Za avtomehanika, ki naj bi se okoristil z 200 evri podkupnine, ki naj bi mu jih tajni policijski sodelavec pustil na delovni mizi, in za nekdanjega gospodarstvenika, ki naj bi z najtesnejšimi zaupniki na svoj račun naložil 10 milijonov. Roko na srce: policijsko stopanje na prste se je zanju začelo res enako. Obema so prisluškovali in jima doma nato podrobno prelistali vse od poslovnih papirjev do not za igranje harmonike. Enakost ali vsaj podobnost pa je izpuhtela z njunim vstopom v policijsko celico. Prvi, z revnejšim izplenom domnevne podkupnine, se je preselil v zaporniško celico za pet tednov. Drugi pa se je vrnil domov. Pa naj še kdo reče, da ni bolje vzeti veliko več, kot pa biti enak pred zakonom.