Franc Šterban iz Brestanice je v začetku novembra 2021, takrat jih je imel 79, ugotovil, da je iz domače kleti izginilo 140.000 evrov, za katere naj bi vedela samo njegova deset let mlajša soproga Ana Hriberšek Šterban. Prepričan je bil tudi, da je za denar povedala svojima hčerki in sinu. Z Ano sta bila namreč skupaj šele zadnjih deset let, odkar se je vrnil z dolgoletnega dela v Nemčiji in se odzval na oglas mlajše upokojenke, ki je iskala partnerja.

Ves dan ob truplu

Dva tedna kasneje, v noči na soboto, 20. novembra, med polnočjo in šesto zjutraj, je, tako narekuje obtožnica, ženo, ki naj bi takrat spala, s topim delom sekire najmanj 34-krat udaril po glavi. Po grozljivem dejanju si je hotel soditi sam, policiste pa je poklical šele malo pred šesto popoldne – ob truplu je preživel ves dan.

Foto: D. M. Franc Šterban Na predobravnavnem naroku na okrožnem sodišču v Krškem marca lani ni zanikal krivde: "Seveda priznam, kaj pa naj drugega." Zatem se je obrnil k ženinim svojcem: "Če bi bili vi pošteni do mene, bi bila ona še živa in tudi vse bi bilo vaše."

Psihiatrična izvedenka dr. Zdenka Čebašek Travnik je ocenila, da je bil Šterban ob dogodku zmanjšano prišteven, vendar ne bistveno, in da sicer jemlje zdravila zoper depresijo in demenco, vendar nobena od bolezni ne vpliva na njegovo duševno zdravje.

Stroga kazen bi pomenila dosmrtni zapor

Njegov zagovornik, odvetnik Peter Prus Pipuš, je predlagal varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na forenzični psihiatriji v Mariboru in v zaključni besedi dejal, da bi vsaka kazen, višja od pet let, zanj pomenila dosmrtni zapor. Toda sodnik Gojmir Pešec je sledil predlogu tožilke Mateje Roguljič in Šterbana obsodil na najnižjo možno kazen za umor, 15 let zapora.

Prus Pipuš se je na sodbo takoj pritožil in višje sodišče v Ljubljani jo je februarja letos razveljavilo, ker da krško sodišče Šterbanovega priznanja ne bi smelo sprejeti. Razlog: njegov zagovornik je zahteval postavitev drugega izvedenca za psihiatrijo, zaslišanje prič in izločitev dokaznega gradiva iz sodnega spisa, pri čemer je vztrajal tudi po njegovem priznanju krivde, ki v takšnih okoliščinah ni bilo verodostojno.

Priključil se je na elektriko

Na današnjem vnovičnem sojenju se je Šterban zagovarjal: "Z Anico sva gledala Ljubezen na vasi, potem pa skupaj odšla v kopalnico. Ona je legla malo pred menoj. Ni res, da sem jo zahrbtno umoril med spanjem, saj je bila še budna. Ne vem, kaj je bilo takrat, kot da je vame treščila strela, rekel sem, da bom končal z nama obema. Prej se nisva kregala in tudi pil nisem, alkohol uživam samo ob rojstnih dnevih in kakšnih praznikih. Ko me je videla s sekiro v roki, me je vprašala, če sem znorel. Pokleknil sem na svojo stran postelje, Anica se ni umaknila, mogoče ni verjela, da bom res to storil. Čez čas je padla na tla, tam sem jo udaril še enkrat ali dvakrat. Po drugem in tretjem udarcu je še zavpila 'auva', potem nič več. Ne drži pa, da sem jo udaril 34-krat in tudi ne 15-krat, kot se mi je očitalo v prejšnjih sklepih. Potem sem še sebi rezal žile in se priključil na elektriko, ampak mi ni uspelo."

Višji državni tožilec Robert Renier ga je vprašal: "In zakaj se niste odločili ubiti samo sebe?"

Šterban: "Zakaj pa bi samo sebe?"

Pojasnil je tudi, zakaj je imel v spalnici sekiro: "Potem ko je izginil denar, so policisti povedali, da se bo razvedelo za krajo, in da naju bi lahko še kdo ubil. Zato sva si pripravila orožje za obrambo, jaz sem imel na svoji strani postelje sekiro, Anica pa na svoji kuhinjsko sekirico."

Zamenjali naj bi mu kosilnico

Čeprav je v zagovoru vztrajal, da ne ve, kaj je tistega večera šinilo vanj, je bil razlog očitno vendarle v denarju: "Kaj pa tistih, ki so me okradli in je zato privedlo do teh dogodkov, ne boste obsodili? Na policijo sem dal prijavo, a se ni nič zgodilo. Še naprej so me kradli. Ženinemu sinu sem dal avto in v zameno dobil kosilnico, ki pa so jo zamenjali s pokvarjeno."

Kot na prejšnjem sojenju, je še enkrat ponovil, da je samo žena vedela za denar, skrit v kartonasti škatli. Ko je izginil in jo je pobaral, kje je, mu je odvrnila, da ne ve: "Toda s tem me ni razjezila."

Kljub temu je očitno prepričan, da je denar pri njenih sorodnikih: "O tem ni dileme. Sem pa o tem začel razmišljati šele v priporu."

Hišo podaril nečakinji

Mnenje drugega izvedenca za prihiatrijo, dr. Petra Preglja, se je precej skladalo s poročilom njegove predhodnice dr. Čebašek Travnikove: "Ugotovil sem blago kognitivno motnjo in s tem okrnjenost razumevanja kompleksnih vzročno-posledičnih povezav, vendar ne v tej meri, da bi ugotovil demenco. Sposobnost razumevanja pomena dejanj je bila zmanjšana, a ne bistveno."

Franc Šterban se je zanes začudil, ko je slišal, da sta otroka njegove pokojne soproge priglasila premoženjskopravni zahtevek, vsak 25.000 evrov. Toda pot do odškodnine bo verjetno dolga, saj je medtem hišo podaril nečakinji, avto pa nečaku.