Ideja, da je mogoče okrevati brez psihiatričnih zdravil tudi pri ljudeh s shizofrenijo ali bipolarno motnjo, se sliši čudovito, a marsikdo bi pripomnil, da je preveč optimistična. Kaj pravite vi?
Raziskave so jasne. Vsem, ki menijo, da je preveč optimistična, bi rekel, naj pogledajo raziskave o bipolarni motnji, shizofreniji ali depresiji. Zelo veliko ljudi je okrevalo brez zdravil. Na internetu je mnogo zgodb, slišiš jih, če se pogovarjaš z ljudmi, o njih so bili posneti filmi. Študije gibanja „odprtega dialoga“, s katerim na Finskem dosegajo osupljive rezultate, tudi kažejo na to. Sporočilo, ki prihaja iz biomedicinskih in farmacevtskih krogov in pravi, da vsak potrebuje zdravila, je koruptivno.

Pravite, da gre za interes farmacevtskih korporacij?
Gre za več stvari. Farmacevtske družbe imajo finančni interes, psihiatrična skupnost in nekatere družinske organizacije pa interes zaradi krivde. Gre tudi za sistem prepričanj, ki ga promovira celotna kultura. Vsi, od šole in policije naprej, participirajo k ideji, da so zdravila nujna. Nisem proti zdravilom. Nekateri lahko ugotovijo, da so zanje koristna, jim pomagajo. A ljudje smo različni.

Vendar, ali ni tako, da zdravniki danes predpisujejo zdravila "z lažjim srcem" tudi zato, ker so bolj učinkovita ob manjših stranskih učinkih?
To ne drži. Tako imenovana druga generacija antipsihotikov, atipični antipsihotiki so zelo profitabilni, ker gre za izredno draga zdravila. Ko so jih tržili, je bila v ozadju ideja, da gre za dramatičen napredek, ampak motivacija ni bila toliko v tem, da so zdravila boljša, ampak predvsem dražja. Sedaj je prepoznano, da ta zdravila niso izpolnila pričakovanj, mnoge študije so pokazale, da so rezultati podobni kot pri starejših zdravilih.

Foto: Anže Petkovšek Will Hall Tudi vi ste jemali zdravila. Kako ste prekinili?
Imel sem zdravnika, ki je naenkrat prekinil antipsihotike. O tem se nisva posvetovala. Kar je bilo nevarno. Imel sem nekaj težkih odtegnitvenih učinkov, ki so trajali kake tri tedne, a potem sem jih bil rešen. Imel sem srečo. Imel sem močne glavobole, moral sem veliko spati in bilo mi je slabo.

Med okrevanjem ste bili aktivni v gibanju preživelih v psihiatriji...
Soustanovil sem organizacijo Freedom Center in koordiniral projekt The Icarius. To je bilo približno 13 ali 14 let nazaj in je izšlo iz moje potrebe po podpori in povezovanju. Podporne skupine so mi pri okrevanju zelo pomagale. Slišal sem zelo agresivne glasove, ki so mi govorili, naj se ubijem. Strah me je bilo ostalih ljudi, zato nisem zapustil stanovanja. Ko sem iskal pomoč, so me poslali v bolnico, kjer nisem dobil tega, kar sem potreboval. Bil sem zaprt, zelo sam s svojo izkušnjo. Biti del skupine je bilo zame zelo pomembno, saj sem se lahko povezal z drugimi in pripovedoval o svojih izkušnjah. Moral sem ugotoviti, kaj je zame uporabno, kaj lahko vzamem od drugih in česa ne.

Diagnoze niste "vzeli" ...
Vprašanje diagnoze je politično vprašanje, v smislu velikega neravnotežja moči med zdravniki in pacienti, ki so izjemno ranljivi in potegnjeni iz svojih vsakdanjih vlog. Ko psihiatrija spremeni tvoje življenje in dominira v njem ter reče, da to počne v imenu znanosti, je to zloraba moči. Namesto, da bi ljudem rekli, da je resnica na njihovi strani in je neznanstveno, da bi jo izzvali. Lahko bi bili pošteni in rekli, da so stvari, ki jih vemo in so stvari, ki jih ne vemo in ne razumemo. Lahko bi bili bolj odkriti glede tveganj in govorili o ljudeh, ki so okrevali.

Ko gre za skupino ljudi, ki je zatirana, in ljudje z duševnimi težavami so zatirani, bo znanost to upravičila. V suženjstvu je rekla, da so temnopolti bolj podobni živalim, da bi zatrla ženske je ugotovila, da so bolj čustvene in nezmožne moralnega presojanja, zato ne morejo voliti in v primeru homoseksualcev, je trdila, da je kriva bolezen.

Zato ste bili tudi politično aktivni?
Ja seveda, imeli smo proteste. Lokalno agencijo za duševno zdravje smo diagnosticirali z "motnjo birokratske neobčutljivosti" (ang. bureaucratic insensity disorder). Imeli smo pohod skozi mesto, na katerem smo porivali bolniško posteljo, da bi simbolizirali pobeg s psihiatrije. Imeli smo veliko govorov, javnih dogodkov, v časopisih smo govorili o kršenju človekovih pravic. Bilo je zelo aktivistično. A če je nekdo ne prepozna tvojih pravic, potrebuješ gibanje. Niso se psihiatri naenkrat odločili, da je biti homoseksualen normalno, ampak jih je bilo v spremembo potrebno pritisniti s politiko.

Raje kot o psihozi govorite o "slišanju glasov"?
Ali lahko greš na zabavo in rečeš: "Zdravo, jaz sem shizofrenik." Ne moreš. Prav tako ne začeti posla. Diagnoza postavi osebo v socialno kategorijo skrajnega zatiranja. Govorim o drugačnem stanju zavesti, o ekstremnih stanjih zavesti, o drugačnih realnostih, kulturnih pogledih na svet, različnih duhovnih izkušnjah ter občutljivosti. Če kogarkoli vprašamo, kako bi se poimenoval, ne bo izbral ene besede, ampak bo opisal raznolikost svojih izkušenj. Nevarnost nastopi, takoj ko poskušamo nekoga etiketirati, takrat ga ponižamo. Ne morem reči, da nisem imel težav v šoli, v službi, pri soočanju s svojimi samomorilinimi mislimi, a vse to so človeški problemi, za katere ne potrebujem žaljive oznake. Če osebi rečeš, da je borderline, ji dejansko praviš, da ima težavo, namesto, da bi rekel: "Preživela si travmo, naslje. Kakršne koli težave imaš, so normalen odziv na nenormalno situacijo." Kako bi poimenoval nekoga, ki je prišel iz vojne in je ekstremno jezen? Pomembno je, da oseba sama uporablja izraz, ki ga želi. Nekdo se bo poimenoval kot "preživeli" (survivor), drugi pa tega ne bo želel, ker bo dejal, da je zaradi težke izkušnje "nekaj umrlo v njem". Foto: Anže Petkovšek Will Hall

Poudarjate, da so glasovi, ki jih slišite resnični in imajo pomen ...
Glasovi so resnični, ker jih slišimo. Če nekdo reče, da verjame v boga, ne moremo reči, da boga ni, saj to zanika realnost te osebe. Ljudje se pogosto borijo s tem, da jim drugi rečejo, da to, kar se jim dogaja ni resnično. Če te je oče pretepal in ti vsi govorijo, da se nič ni zgodilo, kako boš izkušnjo predelal, se soočil z jezo, strahom in žalostjo, ki je morda v tebi. Validiranje izkušnje je prvi korak, ki ti pomaga, da se z njo soočiš in vzpostaviš do nje nek odnos. So ljudje, ki izkušnje raje potisnejo na stran, kot da se niso zgodile. Kar je v redu, to je njihova izbira. A ne moremo uporabljati moči medicinske avtoritete, da jim povemo, da nekaj ni resnično. Validacija pomaga k naslednjemu koraku. Morda ti ima eden od glasov nekaj za povedati, morda ima sporočilo zate. Če nekdo pred hišo kriči in se ne moreš skoncentrirati, ne boš rekel, da nikogar ni, ampak boš šel do okna in ga vprašal, kaj kriči. Če bo odgovoril, da gori hiša, boš rekel: "Hvala, da si mi to povedal." Glas je morda tam z razlogom, da nekaj odkriješ. Če nekdo zunaj kriči in verjameš, da ni nikogar ter si s tem v redu, potem je prav. A ni pri vseh tako. Nekateri so ujeti in trpijo. Kar 70 odstotkov ljudi, ki slišijo glasove, nima težav. Problematični so glasovi, ki povzročajo stisko, so boleči, preganjalni, moteči, ustvarjajo občutke krivde ali dominirajo nad osebo in jo nadzorujejo. Pomembno je, kakšen odnos imaš z njimi. Lahko se vprašaš, ali te na koga spominjajo, kdaj so se pojavili, kakšna čustva nosijo s seboj, kako so povezani s tvojimi občutki, ali bi jim rad kaj povedal in podobno.

Kdo je vam pomagal pri razvozlavanju uganke?
Bil sem precej sam, začel sem meditirati in z duhovnostjo, spraševal sem se, ali pripadajo mojim prednikom, naravi ali duhovom. To mi je dovoljevalo da sem se jih manj bal in bil bolj odprt do sporočil, ki so jih prinašala. Domneval sem, da so tam z razlogom in mi dajejo neke vrste vodila, sporočila.

Vendar niste samo človek z izkušnjo, ampak tudi strokovnjak. Delate s posamezniki, pari, družinami in skupinami. Na kakšen način?
O tem sva že govorila. Mislite, da diagnosticiram ljudi?

Ne. Brala sem o tehniki odprtega dialoga. Za kaj gre?
Gre za pristop do izkušenj, ki jim pravimo psihotične, ki so ga razvili na zahodu Finske. Odzovejo se zelo hitro, osebo podprejo v socialni skupnosti, ki je primarno družina, imajo organizirane delovne skupine, ne pritiskajo z zdravili in govorijo odprto pred klienti. Imajo visoka pričakovanja oz. zelo optimističen pogled ter zelo visoko stopnjo okrevanja, ki znaša 80 odstotkov, kar je veliko več kot v ZDA in preostali Evropi, pa tudi v drugih delih Finske. Zdravljenje ne temelji na antipsihotikih, pomagajo jim sicer, da lahko zaspijo, zdravila uporabljajo, ko se o njih pogovorijo. Pregledujejo druge možnosti, ljudem dajejo dovolj časa, ne da bi takoj delali zaključke.

V etiologiji "bolezni" bolj poudarjate okoljske kot genetske razloge?
Ko govorimo o ljudeh, ki so bili diagnosticirani s shizofrenijo, ugotovimo, da imajo zelo različne izkušnje. Ena oseba živi svoje življenje, hodi v cerkev, ima podporo in nima težav, druga pa je na zdravilih, zaprta na psihiatriji in lahko umre v sistemu, v katerem je preživela 30 let.

Obstaja mit, da je vse mogoče pojasniti z genetiko. Če so krivi geni, nimamo vpliva - kontrole. Velik genetski eksperiment v zgodovini je bil holokavst, a klub temu, da so ubili veliko ljudi, ki so imeli diagnosticirano shizofrenijo, se stopnja le te v Nemčiji ni nič zmanjšala. V projektu človeškega genoma so želeli narediti zemljevid vseh genov, da bi odkrili vzroke za vse bolezni, a je ostalo mnogo neznank. Marsičesa ne vemo in redko katera bolezen ima le genetski vzrok. Večina jih je okoljsko pogojenih. Projekt človeškega genoma ni našel genov za shizofrenijo ali bipolarno motnjo. Raziskovalci ugotavljajo, da se geni pod vplivom okolja "prižigajo" in "ugašajo". Genetika se je uporabljala za rasistično racionalizacijo, kar je zelo nevarno. Ljudje morajo premisliti, kaj njihove izkušnje pomenijo in kako bodo pridobili več nadzora v svojem življenju.

Izkušnje, ki jim pravimo psihotične, so radikalno skrivnostne, ne moremo jih razvozlati, ne vemo vedno, kaj pomenijo. Za veliko ljudi, ki jih glasovi spravljajo v stisko, velja, da so se začeli v času življenjske travme. Veliko raziskav je pokazalo korelacijo med psihotičnimi izkušnjami in neko obliko zlorabe v otroštvu. Psihotične deluzije pogosto na simbolen način izražajo resnične življenjske dogodke oz. izkušnje. Včasih lahko travmo celotne družine skozi psihotične izkušnje izraža ena oseba. Ne bi generaliziral, da to velja za vse, a to so možnosti.

Pri svojem delu se veliko posvečate telesu ...
Vse, kar se nam zgodi, se zgodi tudi našemu telesu. Nismo možgani, misli ali telo, ampak smo povezani v en organizem. Vse naše izkušnje so tudi telesne izkušnje, na kar pozabljamo, ker se osredotočamo na kognicije. Telo je lahko naša modrost, vir. V travmi izgubimo stik s telesom, disociramo. Ko vzpostavimo kontakt, postanemo bolj domači z občutki v telesu, kar je ključnega pomena za zdravljenje travme. Za veliko ljudi s psihotičnimi izkušnjami velja, da so preživeli travmo.

Če smo trdno vsidrani v telesu in v stiku z svojo travmo, se bomo počutili bolj varne, kar bo prinašalo varnost tudi ljudem okoli nas. Na ta način lahko ustvarimo prostor, ki bo drugemu omogočal, da bodo začeli premikati energije, ki so ujete v njihovem telesu, a se morajo sprostiti. Zavedati se telesa in prostora je zelo pomembno, če želimo delati z ljudmi, ki so prestrašeni. Lahko uporabimo svoje telo, da drugemu zagotovimo varnost, ga pomirimo in se z njimi povežemo.

Kakšna je razlika med sanjami in slišanjem glasov?
Sanje so izkušnje, ki jih imamo ponoči. Jung je rekel, da je psihoza kot bi sanjali budni. V nekem smislu je to res. Sanje so pogosto povezane z vsakdanjimi izkušnjami. Lahko so zelo inteligentne, kreativne. Ko je Jung rekel, da psihoza pomeni sanjati buden, je mislil na kreativni vir, ki omogoča nekomu, da ozdravi in raste. Sanje so tako kot glasovi nosilci sporočil.

PREBERITE ŠE:

• Mojca Zvezdana Dernovšek: Poraba zdravil bi morala biti še večja

• Simon Brezovar: "Depresijo zdravimo tudi z operacijo"

• Miran Možina: Za Avstrijo zaostajamo 30 let

irma.hus@zurnal24.si