Njena zgodba družinskega nasilja je skoraj identična pripovedi katerekoli druge ženske, ki je doživljala partnerjevo duševno in telesno nasilje. Tudi pri njej se je najprej začelo duševno nasilje – žaljivke, grožnje, ljubosumje, preverjanje ... Sledilo je tudi telesno trpinčenje.

"Otrok je bil edino, zaradi česar sem vztrajala"
"Na začetku druge polovice devetdesetih let sem za klofute dobivala opravičila in darila, pa tisto znano: 'Ne vem, kako sem se lahko spozabil, oprosti mi ...' Po letu 2000 je postalo nasilje bolj intenzivno, še posebej fizično. Pa nič več opravičil, pač pa: 'To si si zaslužila'," nam zaupa ženska, ki je želela ostati neimenovana. "Vedno mi je grozil z besedami: 'Ti kar pojdi, otroka pa ne boš nikoli dobila.' Otrok je bil edina stvar, zaradi katere sem trpela toliko časa," dodaja.

V nadaljevanju nam je žrtev nasilja v družini povedala, da ji je marca leta 2003 pogum vlil intervju s takratno generalno državno tožilko Zdenko Cerar. Ta je med drugim dejala, da se bodo tožilstvo, policija in centri za socialno delo  intenzivneje lotili reševanja družinskega nasilja. "To mi je dalo zagon, saj se do takrat o nasilju v družini ni kaj dosti pisalo, niti govorilo. Tudi prepovedi približevanja še ni bilo. Vedela sem le to, da moram z otrokom oditi, si najti odvetnika in se ločiti," poudari.

Varna hiša ji je rešila življenje
Ženska pripoveduje, da je za varno hišo slišala prvič v trenutku, ko je prijavila zdaj že bivšega moža. "Kasneje sva z otrokom živela v njej celo leto. Zdaj vem, da bi se postopki na sodišču končali mnogo prej, če bi se ob odhodu iz skupnega stanovanja z otrokom takoj preselila v varno hišo."

Nad varno hišo sta bila mati in sin navdušena, saj sta imela po njenih besedah v njej zagotovljeno bivanje in svetovanje tam zaposlenih, prvič pa je bila tudi skupaj z ženskami, ki so prestajale enako zgodbo. "Celo študirala sem v tem času in študij uspešno zaključila. Zaradi varne hiše sva morala z otrokom zamenjati kraj bivanja in šolo, kar se je kasneje prav tako izkazalo za zelo dobro potezo."

"Vesela sem, da se o nasilju v družini ogromno piše in da si upajo žrtve nasilja nasilje prijaviti. Menim, da bi se moralo na sodiščih o zadevah glede dodelitve otrok odločati prednostno. Nasilje bi moralo biti še strožje sankcionirano; tako denarno kot tudi v zapornih kaznih," meni.