Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Večina imen bodočih ministrov je pricurljala v medije – kot običajno – že pred uradno objavo. Do zadnjega je bilo skrito le ime bodočega prvega finančnika v državi. V medijskem vrtiljaku se je zavrtelo vsaj 13 imen in šele zadnji dan se je v preigravanjih znašel Uroš Čufer. Lahko bi rekli, da je bilo favoritov preveč ...

Ampak. Ministrski nabor je logična posledica situacije, v kateri se je znašla politika. Najbolj predvidljiva je bila izbira SD, ki je v ministrsko ekipo pripeljala preverjene kadre, ki jim zgolj leto ministrovanja ne bo pokvarilo (politične) prihodnosti. Pričakovano je najpestrejša izbira PS, ki nima za sabo dveh desetletij tradicije, v katerih bi kadre vzgojila, in jih zato ni mogla potegniti iz rokava. Lahko bi si izposodila kadre SD, vendar ima že zdaj v svoji vladi le štiri resorje in pol. Resni nestrankarski strokovnjaki pa za leto mandata, ki bi jih strankarsko zaznamovalo, nočejo nositi glave na tnalo. V bitko so zato poslali tri poslance, širši javnosti neznanega finančnega analitika in strokovnjaka z ljubljanske mestne občine. Iz vrst DL in Desusa pa so se v naboru znašli stari novi ministri, ki so samo zamenjali koalicijo, in Igor Maher. Vseh 13 bo dobilo enako dolgo leto, da dokažejo, kaj lahko v njem naredijo, čeprav so načrti vseh večji, kot je dolgo leto in debela državna denarnica. Maher pa je že prvi dan slabo začel. Stalno prebivališče ima namreč v hiši, ki nima urejene gradbene dokumentacije, voditi pa namerava ministrstvo, ki se ukvarja prav s takimi prekrški.