Lahko jedrnato pojasnite, kaj se skriva za oznako ekološko pridelanega živila s certifikatom?
To pomeni, da živilo s certifikatom izpolnjuje uredbo Evropske unije (EU) o ekološki pridelavi. Glavni poudarki so, da pridelovalec ne uporablja nobenih kemično-sintetičnih gnojil, pesticidov in herbicidov, da živali uživajo krmo, ki je pridelana na kmetiji, krave na primer predvsem seno, ter da so tudi semena, ki jih uporablja, iz ekološke pridelave ali vsaj kemično neobdelana. Ne gre toliko za to, da uredba nekaj prepoveduje, ampak za to, da ekološki kmet noče mineralnih gnojil, ker ta rušijo ravnovesje v tleh. Ekološko kmetijstvo ima povsem druge temelje: pomembni so humus, organske snovi, kolobarjenje, pri vrtnarstvu mešani posevki ... To je ves sistem, ki tisto, kar naravni cikli počnejo, izkoristi v svoj prid. Težava je lahko na primer plevel, saj če dobro uspeva rastlina, dobro uspeva tudi plevel. Na srečo obstaja že veliko strojnih orodij za obdelavo tudi za manjše kmetije, da ni treba toliko ročno obdelovati, kar bi lahko bil izgovor za drage ekološke pridelke.

Ampak pri nas so dražji. Celo sami ste nekje zapisali, da bolj, kot bi bilo v resnici upravičeno.
Pridelava je bolj delovno intenzivna, zato je nekoliko dražje, a ljudi vedno bolj zanima kakovost hrane, ki jo jedo, po drugi strani želimo več delovnih mest, kar prav tako omogoča ekološko kmetijstvo. Če je kakovost visoka, potrebujemo količinsko manj, zato smo kot kupec cenovno na istem, vsaj v idealnih razmerah. Pri nas je zelo odvisno, kje kupujemo. Če kupujemo neposredno na kmetiji, je cena lahko do 30 odstotkov nižja od tiste na ekotržnici. Na ljubljanski ekotržnici bomo plačali morda 25 odstotkov več kot na tisti v Novem mestu. A tu gre tudi za plačna razmerja. Ko smo delali raziskavo trga, smo spremljali cene v dveh terminih na 14 prodajnih mestih v Sloveniji. Najdražja sta sveže sadje in zelenjava v običajnih supermarketih. Če smo isto vrsto ekološkega izdelka kupili na ekološki tržnici, je bil cenejši, prav tako na kmetiji. V nemških supermarketih ekološka zelenjava ni tako draga kot v naših.

Kako smo lahko kupci prepričani, da se za oznako eko res skriva ekološki način kmetovanja? Na primer pri bananah iz Ekvadorja ...
Države zunaj EU lahko uredijo sistem nadzora ekološke pridelave, ki je podoben temu v EU. Država na podlagi tega uveljavlja ekvivalentnost – gre za več let trajajoč postopek, EU pa nato državo uvrsti na seznam izvoznic ekoloških izdelkov; take so na primer Združene države Amerike. Druga pot pa je, da pridelovalca nadzira in certificira organizacija, ki jo je EU potrdila kot ustrezno in ima njeno dovoljenje za to. Tako je v primeru ekvadorskih banan. Poleg evropskega znaka “ekolist” je vedno šifra, ki omogoča popolno sledljivost.

Vi zaupate oznaki ekološko? So afere, kot je bila tista z biojajci, ki so bila v resnici iz baterijske reje, le osamljeni primer ali vrh ledene gore?
Načeloma zaupam. Sama se že 16 let ukvarjam z ekološkim kmetijstvom, pripravila sem prve slovenske standarde za ekološko pridelavo, prvi interni nadzor smo opravljali leta 1998. Poznam tudi primere zlorab ... Mislim, da je tega res zelo malo v primerjavi s celotnimi količinami ekoloških živil.

Če odmislimo zgolj ekološka živila: afera s konjskim mesom je vzbudila slutnjo, da v resnici nimamo pojma, kaj vsebujejo izdelki na policah.
To je problem naše prehranske verige, ki je do krožnika na mizi predolga. Daljša ko je veriga, manj ko je neposrednega nadzora, več je možnosti, da nekdo, ki bi se rad okoristil in ustvarjal dobiček, naredi kaj narobe. In če vemo, da je ustvarjanje dobička bog bogov ... Verige so seveda predolge tudi iz okoljskih razlogov. Včasih gre za večkratne prevoze v isto smer in nazaj, kjer trpi še kakovost. Pri sadju in zelenjavi je idealno, da sta sveža; če se poti daljšajo, so potrebni hladilnice, prevozna sredstva s hladilnicami ... Idealno je nekaj z lastnega vrta, sosedovega vrta ali pa zjutraj pobrano na Primorskem in popoldne kupljeno v Ljubljani. Sistem, ki ga imamo zdaj, ni več primeren za prihodnost, ker se spopadamo z vedno hujšimi omejitvami – planet Zemlja je samo eden, ljudi pa je vedno več.

Toda če je solata z domačega vrta najboljša izbira, to še ne pomeni, da je recimo govedina iz Avstrije avtomatično boljša od govedine z Nove Zelandije. Drži?
Če se govedo na Novi Zelandiji pase na pašnikih, je ogljični odtis pri reji mesa zelo nizek. Če je govedo v Avstriji krmljeno s krmo, uvoženo iz Latinske Amerike, je odtis veliko večji, kar je za okolje slabše. Tudi v Sloveniji moramo biti previdni, ko govorimo o lokalni hrani. S čim pa krmimo živali? So, če vso krmo za prašiče uvozimo, to potem slovenski pašiči? Vse skupaj je povezano tudi s tem, kaj potrošniki želimo kupiti. V Sloveniji se povečuje trend porabe zelenjave in sadja ter zmanjšuje povpraševanje po mesu, kar je z vidika naravnih virov dobro. Ampak slovenska pridelava in politika, ki jo podpira, sta še vedno usmerjeni v meso. Včasih smo imeli drugo strukturo pridelave, pred prvo in drugo svetovno vojno je bilo več sadja, povrtnin, žita. Takrat nismo mogli v supermarket po poceni živila. Že prav, da imamo govedo, ampak da na najboljših kmetijstkih zemljiščih v ravninah pridelujemo silažno koruzo, pa res nima smisla. Če seveda gledamo s stališča okolja in nacionalne ekonomije. Če gledamo z vidika ekonomije kmeta, pa je malo drugače. On je samo delno vezan na trg, del sredstev pa pride iz sredstev skupne kmetijske politike, kjer logika odpove.

Je usmeritev skupne kmetijske politike EU napačna?
Skupna kmetijska politika (SKP) ima največji del proračuna EU in je eno od najbolj reguliranih področij. Gre za davkoplačevalski denar, ki se porazdeljuje. Zdaj, ko se je oblikovala SKP za naslednjih sedem let, je to spremljala debata o “ozelenitvi” SKP o tem, kako narediti vse boljše za okolje, kaj vse bodo kmetje morali izpolnjevati ... Od te “ozelenitve” ni ostalo nič od nič. Kajti vse, kar v resnici zanima države članice, vključno s Slovenijo, je, koliko denarja bodo dobile, ne pa, kaj bodo z njim naredile. Tako se ohranja status quo. Ekološko kmetijstvo bi moralo biti ena od prioritet v Sloveniji. Pa ne, da bi čez noč pol kmetijstva spremenili v eko, ampak da bi imeli vizijo, kako povečati lasten delež ekohrane, ne pa da je 80 odstotkov uvozimo. S tem je zelo težko prodreti; vsi bi malo barvali na zeleno, da bo Evropska komisija zadovoljna. Zdaj je moderna zelenjava brez uporabe herbicidov. Zakaj pa ne eko? Zato, ker je to najlažje in to lahko prodaš kot nekaj zelenega. Podobno je z integrirano pridelavo. Na tržnici bo pisalo “naravi prijazen način pridelave”. Ne more biti naravi prijazno, če je v integrirani pridelavi dovoljenih 95 odstotkov vseh pesticidov, ki so dovoljeni v konvencionalni pridelavi. Vsi bi bili zeleni, ampak samo pobarvani na zeleno!

In to zavaja tudi potrošnike.
Seveda. Vse je zeleno, kaj pa zdaj? Potem vidimo na primer slovenski paradižnik lušt. Dobro, lepo, da je slovenski, ne bomo kupovali nizozemskega ali španskega. Ampak zaradi tega po kakovosti ni nič boljši. Še vedno je zrasel na kemikalijah, tudi če ga oprašujejo čmrlji in čebele, saj drugače v rastlinjaku ne gre. Vsi hočejo svoj izdelek predstavljati kot okolju prijazen, zelen, zdrav. Ekološka pridelava pa je za zdaj zelo drugačna od vseh drugih.

Še en pojem je aktualen, čeprav bolj kot krilatica kakih politikov: samooskrba. Zakaj je njena odsotnost v resnici tako problematična?
Najpomembnejši je z vidika prehranske varnosti naroda. Če imamo vremenske katastrofe ali v najhujšem primeru vojne, postane zelo pomembno, ali lahko prideš do hrane v dnevu, dveh ali treh. Vsak narod naj najprej poskrbi zase. S tega vidika je uravnovešena možnost oskrbe s hrano zelo pomembna. Relief pri nas omejuje uporabo strojev, struktura je majhna, ampak taka je situacija danes zaradi aktualne ekonomike, ker lahko uspevajo tisti, ki imajo njive na ravnini, velike kmetije ... Če upoštevamo, da bosta transport in energija vedno dražja, bo morda tisto, kar lahko pridelamo na zelo majhnem prostoru, intenzivno v smislu znanja in delovne sile, v prihodnje v ospredju. Zelo pestri vrtovi bi bili lahko v prihodnosti način, na katerega se bomo oskrbovali. Takrat bi slovenska struktura postala zanimiva. Kolegi v Franciji preizkušajo hipotezo, ali je mogoče na 0,1 hektara zemljišča preživeti enega človeka, pa ne s hrano, ki jo pridela in zaužije, ampak pridela in proda, s tem pa plača položnice, bivanje ... V prvem letu se je ta teorija potrdila.

Pred slabima dvema tednoma je bil rok za oddajo prvih pripomb na predlog uredbe EU o semenih. Kaj vas v uredbi najbolj skrbi?
Biotska pestrost ni izhodišče te direktive. Uredba že lahko reče, da bodo avtohtone sorte semen imele blažji režim priznavanja in da se bodo lahko prosto izmenjevale. V praksi pa imamo zelo malo ohranjevalcev avtohtonih sort. In tisti, da lahko delujejo, to seme tudi prodajajo. To je eden od načinov, da sploh lahko financirajo svojo dejavnost, saj je v osnovi zelo neprofitna. In če jim rečemo, da lahko izmenjujejo, ne smejo pa prodajati – je konec! To je recimo zanka, ki jo želimo preprečiti.