“Hodili smo v šolo, bili pridni, naredili fakultete, zraven nabirali delovne izkušnje, nismo bili problematični in verjeli smo, da nas na koncu čakajo službe. Vse smo naredili po idealih in vrednotah te družbe. Smo generacija, ki je vse naredila prav in ostala brez vsega; nimamo ničesar.” Tako položaj mladih opisuje 28-letni Vlado.

Nočejo jih zaposliti

“Včasih je veljalo, da moramo biti pridni in hitro diplomirati. Tako naj bi dobili službe, za katere bomo dobro plačani, imeli bomo zavarovanje. Tega danes ni več,” pravi 26-letni pravnik Vanja. Razlaga, da delodajalci mlade redko zaposlujejo – raje jih silijo, da si umetno podaljšujejo status študenta, nato pa se začne obdobje dela prek pogodb. “Ne gre za to, da si nenehno reven. Vmes so obdobja, ko delaš za projekt in si plačan. A položaj je negotov; ne veš, kaj bo jutri, in nič ne kaže, da čez deset let ne boš na istem,” pojasnjuje 33-letna Ana.

Brez zvez ne dosežeš nič

Ana je kritična do uradnih statistik, saj meni, da te ne zajemajo tistih, ki niso registrirani nikjer in živijo znotraj pogodb za določen čas ali pa imajo status samostojnega podjetnika. “Nekaj časa delaš po pogodbi, nato malo na črno, potem si brez dela, pa spet nova pogodba. Ker nikoli ne izpolnimo pogojev, nismo niti na zavodu za zaposlovanje,” razlaga. Janez, 27-letni politolog, ji pritrjuje, a opozarja, da stanje ni nič boljše niti, če si na zavodu. “Najprej ti svetujejo, da preveri, ali te lahko zaposli kdo iz družine ali prijateljev – oziroma ali imaš zveze. Ne skrivajo, da ti ne morejo najti službe, ampak si za vse odgovoren sam.”

Za stanje kriv sistem

Enaintridesetletna Tina opozarja, da je treba mlade, ki so se znašli na robu, prenehati stigmatizirati. “Kadar kdo izpade iz sistema, se poskuša prikazati, da je kriv sam, ker se ne trudi dovolj, ni dovolj sposoben in socialno prilagojen. A v razmerah absolutne tekmovalnosti ni dovolj za vse,” pravi in dodaja, da je negotovo življenje mladih le deloma subjektivna izbira. “Večinoma gre za objektivne možnosti za življenje v sistemu, ki nas želi utišati in izkoriščati,” poudarja Tina, 35-letni Denis pa dodaja, da tudi redne službe niso to, kar so bile. “Te službe ne definirajo stabilnosti. Zaslužim minimalno plačo in se komaj prebijam iz meseca v mesec. To ni kakovostno življenje,” opozarja.

Bolne sistem zavrže

Matic, 25-letni gradbenik, meni, da so za takšno življenje nujni trije pogoji: stanovanje, socialna mreža in zdravje. “Morda nam tako uspe živeti zdaj, ko smo mladi, ne predstavljam pa si, kaj bo, ko bomo opešali,” je nad prihodnostjo zaskrbljena 23-letna Maja. “Prijateljica dela kot restavratorka. Zaradi prisiljenega položaja se ji je zaskočila rama. Ker je bila plačana po učinku, je – čeprav je šlo za neke vrste delovno poškodbo – v hipu ostala brez dohodka in nadomestila,” opisuje 32-letni Luka. Komunikologinja Sanja poudarja, da je tistim, ki nimajo stanovanja, še težje, saj si ne morejo privoščiti ostati brez dohodka, kar ustvarja dodaten stres. “Ključna pa je socialna mreža, saj si v nenehnem iskanju novega dela. Če tega nimaš, nimaš možnosti,” zaključuje 30-letni biolog Matjaž