To je zgodba, ki spominja, da nesreča ne izbira, ne časa ne lokacije in ne naziva, zapišejo na Facebook strani Gorske reševalne zveze Slovenije, kjer so delili pričevanje Žige Macedonija, gorskega reševalca, ki ga je med iskalno akcijo za pogrešanim pohodnikom pod Skuto zadel kamen.

Pravi, da ni ne prvi ne zadnji, ki se mu je zgodilo kaj takšnega. "Nisem edini, ki je imel (to) smolo. In niti nisem edini, ki je imel pri tem strašansko srečo. Ampak ta zgodba je moja. Unikatna. In prav je, da jo povem. Iskreno in naglas," zapiše Macedoni.

Na začetku poudari, da gore od nekdaj zelo spoštuje. "Morda zato, ker pripadam tisti generaciji, ki je še za las ujela učne urice o spoštovanju in odgovornosti. Ali pa morda zato, ker sem majhne postave in se nam, ki smo navajeni večino časa gledati navzgor, gore zdijo še večje. Kakorkoli, v vseh teh letih, ko sem si nabral kar nekaj takšnih in drugačnih izkušenj, gore še vedno jemljem kot nekaj naravnega, se pravi nekaj, kar je vsekakor nad nami. Zato me objave na družbenih omrežjih, kako "smo se sprehodili čez Zeleniške špice", "Škrlatica je naša", ali pa "danes je pa padla Brana", včasih kar močno razjezijo. Sam enostavno nimam dovolj moškosti med nogami, da bi si upal gore tako razvrednotiti," doda. 

xxx

Nesreča se mu je zgodila med sestopom, po štiridnevnem iskanju pokojnika, ki so ga, kot je zapisal, pospremili na njegov zadnji sestop. "Po eni strani smo veseli, da je štiridnevnega iskanja konec, po drugi strani pa izid, četudi nekako pričakovan, seveda ni nikomur v veselje. Opravilo ni prijetno, ne za naše glave ne za čutila na njih, a zavihamo rokave in s skupnimi močmi uspemo, dostojno, kolikor se le da, spraviti pokojnika v vrečo in nato na nosila."

"Pazi, velika je, velika"

Spust poteka tekoče, strmina ni tako velika, vendar je v gozdu kar precej naloženega materiala. "Ko prečimo pot, zavarujemo nosila in čakamo, da se do konca uredi vmesno sidrišče. Odmaknem se od nosil in se pomaknem proti sidrišču, če bi Matej in Aleš tam potrebovala pomoč. Vse skupaj ne traja dolgo, morda niti minuto ne, ko zaslišim "Pazi, velika je, velika!".

Kot bi kosa rezala veje

Nagonsko se ozre navzgor, pripravljen na odskok. Pogled mu zakriva grmovje. "Zaslišim samo "sssk", kot bi kosa zarezala v veje. Za trenutek jo še ugledam, skalo namreč, preden se dva metra nižje znajdem na tleh. Odprem oči, skelijo me ustnice. Očitno sem pristal na obraz. Pljunem. Malo je krvavo, a nič takega. Potem pa se zavem, da spodaj ni čisto vse ok. Levo stegno mi počasi obliva topla tekočina. Nagonsko uprem roke v tla in dvignem rit, toda levo koleno ostane na tleh. Počasi se uležem nazaj na tla. "Žiga, Žiga, a si v redu", zaslišim iz bližine. "Ne. Nisem." odgovorim z razočaranim in že malo stokajočim glasom.".

"Boško in Tedo sta prva ob meni. Boško mi med resnim "f*k ej" z roko pritisne na dimlje. Priletijo še ostali. Vidim resne obraze, slišim paranje hlač. Ležim nekako na pol na boku in zgornji del telesa začne drseti dol. Boško mi z nogo nekako zagozdi prsni koš in glavo. Nogo mu objamem z mravljinčastimi rokami. Popolnoma sem nemočen in sedaj začenja neznosno boleti. Ekipa dela hitro, učinkovito, brez kančka panike. Občutek, da jim popolnoma zaupam, me malce pomiri, a še vedno globoko diham in se trudim ostati z njimi. Ne vem, zakaj, ampak nekajkrat sem želel vprašat "a je zlomljeno?", pa si bom do konca življenja hvaležen, da nisem postavil tako butastega vprašanja. Vse kar uspem spraviti iz ust je en stokajoč, "eeej boliiii"."

Tulil od bolečine

Za silo mu obvežejo in imobilizirajo nogo, sledi premik dva metra višje, saj ga je pod potjo nemogoče dati v nosila. "Prvi poizkus se hitro konča z mojim tuljenjem, saj ob premiku zaboli kot ... ne vem kaj, ker me še v življenju ni nič tako bolelo. V drugo se še bolj uskladijo, tulim od bolečine, a tokrat uspe. Zdaj sem vsaj približno na ravnem.!"
 

Foto: Foto: Vladimir Habjan in Marko Petek Dogodkov se od tu naprej ne spominja več tako jasno. Sledila je dodatna imobilizacija noge, priletel je helikopter. "Spomnim se zdravnice, ki je priletela z njim in me vsaj malo "zadela". Z avtotransfuzijo so me malo spravili k sebi, saj sem bil že precej odsoten. Prišla je tudi ostala ekipa. Spomnim se Simona in Jerneja, srečali smo se z očmi. Če slučajno do takrat nisem dojel, kako resno je, sta mi to zagotovo povedala njuna pogleda. Vem tudi, da sem se močno uprl, ko so na helikoptersko vrečo hoteli dati obrazno masko. Spomnim se je iz vaj. Klavstrofobična je. Sem in tja je priletel kakšen "Žiga, drži se". Ne preveč. Ravno dovolj in ob pravem času...

Med bivanjem v bolnišnici se mu je rodila hčerka

"Od tu naprej pa naj bo svoja zgodba. Zgodba o hvaležnosti do profesionalnega zdravstvenega osebja, ki so vsi opravili izjemno delo, da sem, z zlomljeno stegnenico, po vsega dveh dneh, in to na lastnih nogah, že lahko odšel v domačo oskrbo. Iz srca vam hvala. In da, med mojim bivanjem v bolnišnici se nama je z Manco rodila druga hčerka Lina. Hvala vsem, ki ste mi oz. nama omogočili, da sem bil lahko zraven pri tem srečnem dogodku."

"Tista skala bo ostala. Predno me je podrla kot kegelj, mi je namenila ravno dovolj časa, da sem si jo ogledal. In še danes jo vidim. In videval jo bom še naprej. Vse kar lahko naredim je, da to sprejmem v tej meri, da me na nadaljni poti ne ovira, temveč je samo dodaten opomin, da kljub vsemu spoštovanju do gora, izkušnjah, predvidevanju dogodkov, skrbi za varnost, nikoli nismo in ne bomo popolnoma varni," svoj zapis zaključi Macedoni. 

dezurni@styria-media.si