"Vas morda zebe? Danes je kar hladno. Tudi sicer je temperatura tu precej nižja kot v Ljubljani," nas ob sprejemu skrbno povpraša direktorica javnega zavoda Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna – Romana Rasperger Kos. Kraj, "kjer otroci dobijo novo priložnost", se nahaja v bližini širnih rakitniških gozdov, od koder se na vse strani odpira pogled na zelene travnike. Človek lahko zadiha s polnimi pljuči, saj se čas tu resnično ustavi.
Okoliška klima in zelena narava blagodejno vplivata na posameznikov telesni, duševni in tudi duhovni razvoj. Zato ni čudno, da je v svoji več kot devet desetletij trajajoči zgodovini zavod dolga leta predstavljal zdravilišče za otroke in mladostnike z obolenji dihal. Tu se namreč mešajo podalpski in mediteranski zračni tokovi.
Tega se dobro zavedajo strokovnjaki iz multidiscplinarnih področij – zaposlenih je 65 – v javnem zavodu MKZ Rakitna, kjer na edinstven način izvajajo bolnišnično in ambulantno dejavnost. "Ključna je celostna obravnava posameznikov, ki omogoča pozitivne učinke na širšem življenjskem področju, povečuje odpornost, blaži vpliv bioloških, psihosocialnih in okoljskih faktorjev tveganja, spodbuja realizacijo sposobnosti in učinkovito spopadanje s težavami," razlaga direktorica, ki je zavod prevzela v burnih časih, ko mu je grozilo celo zaprtje.
V želji po celostni obravnavi v zavodu izvajajo tri strukturne terapevtske programe, ki jih financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in sicer Šola zdravega odraščanja (primerna za otroke od 6. do 15. leta), program Reintegracije in rehabilitacije mladostnikov s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja (za mlade od 16. do 26. leta), in Šola lulanja za otroke.
"Idejo smo dobili v psihiatrični kliniki v Münchnu, kjer že več kot 25 let izvajajo terapijo s pomočjo konj. Naredili smo hlev in kupili dva konja. Kasneje smo postavili tudi terapevtski center in terapijo razširili na male živali; trenutno imamo dve kozici, zajčke, morske prašičke in ponija. Večina otrok se na naše živali zelo naveže, dajo jim imena, nekateri jih celo odnesejo domov. Otroci si sami izberejo terapevtsko žival in prav zanimivo je, kako vsak posameznik drugače občuti njihovo kožo in dlako," nam pri prvi postojanki razkazovanja zavoda – pri hlevu, kjer nas veselo pozdravita kozici, pove direktorica.
Čeprav gre za edinstven program in terapevtski center, po katerem se zgledujejo številne tuje ustanove, se morajo zanašati pretežno na tuje donatorje, od katerih so prejeli že dva milijona investicijskih sredstev; samo od Kraljevine Norveške pol milijona za gradnjo terapevtskega centra. V načrtu imajo še gradnjo sobe za sprostitev, ki bo v zgornjem nadstopju centra.
"V ospredju ni jahanje, temveč nega in skrb za žival. Ključen je dotik oziroma stik, ki kompenzira človeški dotik. Mnogo otrok je doživelo travmatsko izkušnjo in se dotikom izogibajo. Otrokom je terapija blizu tudi zato, ker gre za praktično in ne zgolj verbalno dejavnost," pojasni psiholog Uroš Bertoncelj.
Na začetku šolskega leta je nekaj zatišja, povpraševanje po njihovih programih pa se stopnjuje in vrhunec doseže ob koncu šolskega leta. Šolski uspeh namreč zelo vpliva na čustvene stiske otrok in njihovih staršev. Ob našem obisku v dopoldanskem času so izvajali številne aktivnosti; v parku pred zavodom smo od daleč opazovali skupino otrok, ki je imela uro plezanja na zunanji plezalni steni, med ogledom terapevtskega centra pa smo za hip zmotili manjšo skupino mladostnikov, ki je imela skupinsko obravnavo. Ostale aktivnosti sicer potekajo v maneži, ki smo jo lahko videli skozi steklo. Naš pogled je ponovno ujel ponija Čarlija, ki je veselo skakal. Čarli je med otroki zelo priljubljen, saj tudi sam velja za muhastega mladostnika.
Čeprav bi si želeli sprejeti več mladostnikov, so tudi v njihovem zavodu čakalne dobe, ki trajajo približno pol leta. Letno je v njihove terapevtske programe, ki trajajo od dveh tednov do treh mesecev, vključenih približno 400 posameznikov. Ves čas so nastanjeni v zavodu, zato zanje organizirajo bolnišnično šolo, ki poteka 3-4 ure na dan. Več posameznikov obiskuje tudi njihove ambulantne programe. Največ jih prihaja iz Ljubljane in okolice, pogosto pa pridejo tudi iz severovzhodne Slovenije. Stari so od 6 do 26 let.
"Nista zgolj list papirja in govorjenje, ampak izkustveno doživetje, preko katerega prejmejo dragocene izkušnje in napotke za naprej. Včasih se težave vidijo šele na terenu in otroke lahko opozorimo, da bi bilo dobro delati tudi na tem. Prav zato se občasno kateri tudi vrne, saj se težave pojavljajo v različnih razvojnih obdobjih. Otroke nagovarjamo skozi njihov jezik," doda psihologinja Vanja Bunderla.
Na bližnjih igralih smo srečali dva posameznika iz skupine za Reintegracijo, ki sta se v zavod ponovno vrnila. Najpogosteje se sicer vračajo v Šolo zdravega odraščanja, pomembno pa je, da upravičijo namen in je napredek opazen. Pri tem sta ključna motivacija in sodelovanje staršev, ki so ves čas programa skrbno vpeti v dogajanje. V zavodu si prizadevajo spremeniti družinsko dinaminiko in smer, v katero se otroci gibljejo. "Če starši doma naredijo nekaj nastavkov, lahko otroku pri uvajanju sprememb to zelo koristi. Določeni starši so pripravljeni na sodelovanje, drugi malo manj, a po večini najdemo skupni jezik," zaključi Bertoncelj. Opaža, da se posledice pandemije šele sedaj dobro kažejo na duševnem stanju otrok, saj so se njihove težave intenzivirale.
Zakaj se govori o terapijah in prizadetosti, ce je pa za vsakega otroka iz dezele delo v stali in na …
tu so mene kot astmatika naučili kadit. ko nas je dobila med. sestra je rekla, pa dajte no ugasnt čike.... …