Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Pred dobrim letom je na enem od avstrijskih sodišč sodnica potrebovala le nekaj obravnav, da je začela in končala sodni proces proti domnevnemu morilcu najbolj znanega medveda. Na zadnji obravnavi je ta sodnica potrebovala dobro uro, da je zaslišala zadnje tri priče in izrekla sodbo. Brez nepotrebnih vprašanj in še manj, brez nepotrebnega merjenja moči med odvetniki in tožilci. Pa tudi brez zapisnikarice, ki na naših sodiščih sicer običajno po nareku zapisujejo vsako besedo. Za lažjo predstavo: ko sodnik predse pokliče neko pričo oziroma tistega, ki se mu sodi, mu najprej ponudi, da sam pove vse tisto, kar ve o določenem dogodku. In ta lahko potem govori celo ure in ure. Sodnik to seveda pridno zapisuje, in ko se zaslišani pač odloči, da je izčrpal vse, sodnik te svoje zapiske narekuje zapisnikarici. Potem zaslišani lahko seveda odgovarja še na dodatna vprašanja, kar pomeni, da se tak narek še vsaj enkrat ponovi.

Zaostanki

In tako lahko odleti mimo nekaj ur, pa sodnik ni zaslišal še niti vseh prič, ki jih je tistega dne vabil na zaslišanje. Pred dvorano jih lahko namreč čaka še nekaj. Če se vrnemo na začetek: v Avstriji so v tem času zaslišali že tri in še izrekli sodbo. Najbrž tudi zato, ker je sodnica njihove izpovedi ves čas snemala na diktafon. Pri nas strojepiske še vedno presedijo ure in ure v sodnih dvoranah. Kljub vrhunskim snemalnim napravam, ki bi sodniški narek lahko nadomestile. Pa saj zato so bile tudi kupljene, ali kako? Nič čudnega, da je večina sodnikov in tudi zapisnikaric po osmih urah takšnega dela – pa če imajo obravnave razpisane samo trikrat na teden – povsem izčrpana.