Kako bi s šolsko oceno označili ukrepe iz vladnega reformnega programa?
V fakultetnem jeziku bi rekel, da vlada ni imela časa, da odštudira cel semester. Recimo, da je to prvi kolokvij; če je najvišja ocena deset, bi ukrepe ocenil s štiri. Seveda ima vlada možnost, da oceno popravi.

Lahko to utemeljite?
Koncepta ukrepov ni. Rečeno je bilo, da bo vlada vodila gospodarski rasti prijazno ekonomsko politiko in konsolidirala javne finance. Po izračunih evropske komisije konsolidacije letos in naslednje leto ne bo; strukturni primanjkljaj se namreč povečuje. Na te podatke se je vlada odzvala hektično – z ukrepi, ki so usmerjeni samo na nove davčne prihodke, ne da bi na drugi strani vedeli, kaj je element rasti.

Kako pa bi lahko dosegli gospodarsko rast?
Ko gre za zmanjševanje števila zaposlenih in nižanje plač v javnem sektorju, bi se moralo nadaljevati v enakem tempu, ki ga je imela prejšnja vlada. Rasti prijazni element pa je preprosto ta, da se z državnim denarjem spodbudi investicije. Drugače ne gre. Država je preobsežna, da bi jo, ko nastanejo težave, gospodarstvo lahko preživelo. Rezanje stroškov se mora zgoditi, alternative ni.

Pravite, da je državni aparat prevelik. Za koliko bi ga bilo treba zmanjšati, da bi bile razmere še vzdržne?
Za 15 odstotkov. Čez palec je to od 15 do 20 tisoč ljudi. Ampak to je predvsem proces prezaposlovanja in izdvajanja v zasebni sektor. To ne pomeni, da jih je treba čez noč pometati na cesto.

So sindikati premočni, da bi vlada v javnem sektorju naredila konkretnejše reze?
Očitno so dovolj močni, da vlada raje dvigne davke, kot da bi klestila stroške. Če bi želeli videti dejansko moč sindikatov, bi morali na morebitnih protestih testirati toleranco preostalega prebivalstva. Na ulicah bi namreč protestiral del ljudi, ki je bil v krizi podpovprečno prizadet.

Vlada pravi, da so ukrepi začasni. Ji verjamete?
Krizni ukrep se imenuje krizni, ker hoče vlada dati vtis, da gre za začasen davek, sicer bi ljudje v tem trenutku pobesneli. Toda sprašujem se, kaj se bo zgodilo, ko se bodo davki ukinili oziroma znižali in bo na stroškovni strani narejenega premalo. Bo v proračunu spet nastala luknja? Za pozitivno oceno bi jaz čez dva meseca rad videl popravke v tej smeri. Zdaj so ukrepi posledica neskladja obljub iz časov, preden so začeli vladati, in ekonomske realnosti.

Bi tudi Janševa vlada, če bi bila še na oblasti, morala uvajati nove davke?
Gotovo. To so tudi predvideli. Dvig DDV je bil kot možnost predviden za proračun za letošnje leto in prepričan sem, da bi to tudi realizirali. Ne nazadnje so pri dohodnini uvedli nov razred in višali trošarine.

Zakaj je davek na nepremičnine takšen tabu? Zakaj so se ga izogibale vse vlade doslej?
Veste, vsi so pripravljeni vse dati za državo, dokler to plačajo drugi. Slovenija bi morala s tem davkom zbrati okoli dva odstotka BDP; povprečje v Evropski uniji je 1,8 odstotka, mi pa zberemo 0,8. Rezerve je za 400 milijonov evrov. To je tip davka, ki nima vpliva na proizvodnjo. Mi pa bomo raje delali škodo gospodarstvu s kriznim davkom, s katerim naj bi zbrali 300 milijonov, in se dali na pol za ukrepe pri javnih uslužbencih za 150 milijonov evrov. Je pa res, da so z njegovo uvedbo tehnične težave. Ker smo ga začeli uvajati prepozno, tega vira zdaj nimamo.

Se pri nas lahko zgodi grški scenarij?
Ne, niti približno.

Kakšni pa bi bili ukrepi trojke, če bi prišla v Slovenijo? V čem bi se razlikovali od teh, ki jih sprejema vlada?
Trojka bi predvsem na izdatkovni strani naredila bistveno več.

Kaj konkretno?
Ne bi se spuščala v diskusijo o porazdelitvi teh ukrepov, ker je ta že v osnovi politična, zato bi jo morali odpraviti mi sami. Večina ukrepov bi bila zato linearnih. Gotovo bi šla tudi po poti zviševanja davkov. Pozitivna stran tega, da bi nekdo tretji reševal naše težave, bi bila, da bi se stvari dejansko izvedle. Bi nam pa linearnost njihovih ukrepov odvzela možnost odločanja, na katerem področju bomo varčevali. Če se lotimo stroške klestiti sami, lahko država sama izbere funkcije, ki jih ne potrebuje, urade, ki niso potrebni ... Linearen ukrep znižanja plač v javnem sektorju pa pusti vse to ob strani, a učinki takšnih ukrepov niso trajni. Spravijo nas sicer znotraj maastrichtskih kriterijev, pomirijo finančne trge, ne omogočijo pa rasti. Žal ima zdaj podobno osnovo tudi večina ukrepov, ki jih sprejema vlada.

Kdaj pa bo treba sprejeti novo pokojninsko reformo?
Včeraj.

Do katerega leta predvidevate, da bo treba delati, ko se boste upokojevali vi?
Za naju bo upokojitvena starost med 73. in 75. letom. Ampak tudi pričakovana življenjska doba bo takrat najbrž 90 let.

Se strinjate s tezo, da je pojavljanje Slovenije v tujih medijih kot naslednje kandidatke za pomoč posledica napada špekulantov, ki želijo za naše obveznice čim višje obresti?
Ja, to je mogoče. Pojavi se informacija, da ima država težave, čeprav zanjo ni prave osnove, pri tem so zelo pomembni psihološki dejavniki, in če se zaradi tega zahtevana donosnost na obveznice zviša, je to tržna afrimacija tega, da je država v težavah in bo potrebovala pomoč. Prvi predpogoj za to, da je država močna vizavi finančnim trgom, je, da se ji ni treba zadolževati za financiranje osnovnih funkcij svojega delovanja (proračun, pokojnine, zdravstvo); tako, da jih ni treba prositi za denar. Točno to naredi fiskalno pravilo. Vrednota, da se država v stiski ne bo brezglavo zadolževala, je ustavna vrednota. Kdor podcenjuje signal, ki ga fiskalno pravilo daje, naj se ne sprašuje, zakaj so finančni trgi tako zlobni do nas.

Ali lahko na poljuden način razložite, kaj fiskalno pravilo pravzaprav pomeni? Zdi se, da politiki ljudem tega ne znajo pojasniti.
Saj ga tudi odločevalci slabo razumejo. Gre za uveljavitev gospodinjske logike na ravni države. Dolgovi države prehitro naraščajo. Na gospodinjski ravni te težave zaznamo bistveno prej. Slovenci smo recimo na ravni družinskih financ zelo konservativen narod, ki ni naklonjen velikim tveganjem. To se poskuša uveljaviti na državni ravni. Ustavno določilo ni tehničen bavbav, poanta je ta, da država ne sme povečevati dolga. To se v izvedbenem zakonu implementira tako, da se eksplicitno zahteva varčevanje, ko je gospodarska rast visoka. Ko pa rasti ni, se lahko zadolžimo ali pa porabimo prihranke. Tu gre spet za gospodinjsko logiko. Povprečen Slovenec ne bo zapravil regresa takoj, ko ga dobi. Slovenija se je z zadolževanjem v zadnjih petih letih tako zaplezala, da živi nad svojimi zmožnostmi. To, da bi se lahko spravili v okvir, zahteva nepriljubljene ukrepe in reze v državni blagajni. Ali pravilo spada v ustavo? Načeloma ne. Vendar mi, poleg drugih držav, fiskalnega pravila, ki ga že imamo v vladni uredbi – sprejela jo je Pahorjeva vlada – preprosto ne spoštujemo. Če ponazorim na primeru iz poslovnega sveta. Nekdo lahko reče, da beseda velja, drugi pa podpiše pogodbo. Ampak, beseda velja le, dokler se je ne prelomi. Ker vlade lastnih uredb ne spoštujejo, je fiskalnemu pravilu treba dati višjo pravno veljavo – ga zapisati v ustavo.

Bo to pravilo vplivalo tudi na pokojnine, zdravstvo, šolstvo?
Ne. Fiskalno pravilo ne govori o tem, da moramo imeti malo države. Švedska ima to pravilo že deset let in ima v proračunu večji delež državnih izdatkov kot Slovenija.

Predpostavljajva, da ste finančni minister. Kakšne ukrepe bi v danih razmerah sprejeli?
Primarna naloga države je, da zagotavlja sisteme socialne varnosti in javne dobrine ter da posega tja, kjer so eksternalije. Šolstvo ima recimo pozitivne eksternalije na ekonomsko aktivnost in razvoj, zato je upravičeno, da je del šolstva javen; zlorabe trga so negativna eksternalija, zato je prav, da imamo urad za varstvo konkurence in tako naprej. Tako je treba presoditi, kaj država potrebuje. Česar ne potrebuje, je treba ukiniti. Treba je pregledati poslovne procese v javni upravi v širšem smislu, vključno s šolstvom in zdravstvom, ter locirati neučinkovite segmente. Veste, kaj se v podobnih primerih največkrat izkaže? Ko se odločiš, da boš sprejel ukrepe, vodje oddelkov sami vedo, na katerih področjih je to najlažje in najučinkoviteje narediti. Dokler odločitev ne pade, ni motiva, da bi se zadeve racionalizirale.

Bi slaba banka res rešila vse težave bank?
Čisto vseh ne, bi pa bile razmere bistveno boljše kot zdaj. Neverjetno je, kako lahko najvišji uradniki v centralni banki ne razumejo, da je banka depozitna institucija. To pomeni, da ima glede na sredstva in obveznosti zelo malo kapitala. In ko se ji med sredstvi nabere preveč slabih posojil, ne more več normalno funkcionirati. Kdor trdi, da normalno funkcioniranje bank ne bi pripomoglo h gospodarskemu okrevanju, prikriva slabe odločitve iz preteklosti.

Kritični ste do Banke Slovenije. Zakaj?
Jih bom najprej pohvalil. Pahorjeva vlada je imela nekatere zelo čudne ideje o ukrepih v bančništvu. Tu je Banka Slovenije s svojo kredibilnostjo preprečila marsikatero neumnost. Kritičen pa sem zaradi njene napačne odločitve glede slabe banke kot mehanizma za ukrepanje pri reševanju bančnega sektorja. Tri leta so na tem področju omahovali in zavlačevali. Trditev, da leta 2009 niso zaznali dovolj slabih posojil, pomeni, da tega niso znali zaznati. Druga stvar, ki jim jo očitam, pa je, da institucija z zakonskimi, finančnimi in človeškimi resursi ponuja tako šibko strokovno podporo pri tako zahtevnem projektu. Narejen ni bil niti en makro stres test.

Ljudje se sprašujejo, zakaj s stotinami milijonov evrov rešujemo banke, Mure, Primorja in SCT pa nismo reševali. Bi res nastal kaos, če bi šla v stečaj katera od bank? Kako bi to nujnost njihovega reševanja razložili nekomu, ki bo moral zaradi tega plačevati višje davke?
Tu sta pomembni dve dimenziji. Gre za finančno paniko, ki bi nastala, ker gre za banke z velikim številom komitentov. Druga zadeva pa je pomoč podjetjem in bankam. Težava naših podjetij ni pomanjkanje kadra in delovne sile ali slaba infrastruktura, ampak prevelika zadolženost. Govorimo torej o dveh straneh kovanca. Slaba banka je instrument finančnega prestrukturiranja. Banke lahko začnejo normalno delovati, ko lahko prevzemajo tveganja. Skozi slabo banko bi se zmanjšala zadolženost podjetij in hkrati izboljšala kapitalska ustreznost bank. To seveda ni zastonj. Vmes stopi davkoplačevalec. Zato je izjemno pomembna privatizacija. Ta je izkaz spoštovanja do bremena davkoplačevalcev. Vsi drugi posegi po podjetjih pomenijo prevzetnost. Nihče ni na volitvah nikomur dal mandata za to, da bi z našim denarjem razmetaval.

Kdo je bil po vašem mnenju najslabši minister doslej?
Franc Križanič.

Zakaj?
Škode, ki jo je naredil v finančnem sektorju, se sploh ne zavedamo. NLB so pripeljali do tega, da je postala institucija, ki sama na trgu ni sposobna zbrati kapitala. Zato se je zatekla po državno pomoč, ki ni dovoljena. Zaradi izkrivljanja konkurence se pričakujejo ukrepi Evropske komisije. To bo zabilo žebelj v krsto ideji o najpomembnejši finančni instituciji, ki je mednarodna in lahko spremlja slovensko gospodarstvo v tujino. Ukrepov prilagajanja novi ekonomski realnosti praktično ni bilo. Deloval je po načelu: dajmo se zadolžiti in počakati, da kriza mine.

Bi prevzeli mesto finančnega ministra, če bi vam ga ponudili?
Če bi prišla hkrati na oblast povsem nova garnitura, bi resno razmislil. Država potrebuje novo generacijo ljudi z drugačnimi moralnimi in etičnimi normami. Največja težava je, da teh ljudi v tem trenutku ne vidim.