Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Ko so uradniki fizičen vpis na višje šole spremenili v elektronskega, so delo šolskim uradnikom olajšali. Nič več jim ni treba opazovati taborjenja pred šolami, prerivanja, pretepov in solz. Vso bedo življenja mladih, ki se je še nedolgo nazaj pokazala ob spopadanju z omejenim vpisom in izgubo statusa pred vrati šol, so zdaj prestavili za štiri stene.


Beda. Do zdaj se nobeni vladi ni mudilo s pripravo eVŠ. Nihče ni hotel gledati dolgih vrst mladih diplomantov pred vrati zavoda za zaposlovanje. V zadnjih tednih, ko se pripravljajo reforme, pa se o tej bedi mladih veliko govori. Vlade prvič ni sram priznati, da smo po številu začasnih pogodb, negotovih zaposlitev in brezposelnosti mladih med prvimi v Evropi. Prikladen argument za to, da pod krinko reševanja situacije mladine izničijo pravice vseh drugih. Če sindikati ne bodo previdni, bodo tej igri hitro nasedli. Rešitev za mlade ni v tem, da njihovo bedo daš vsem. Skoraj tako lahkotno, kot zdaj brez razloga na hitro delo izgubijo študenti, bodo od zdaj v prvih petih mesecih službe lahko izgubili vsi. Izgovarjanje, da bodo dobri delodajalci dobre delavce obdržali, je iluzija. Ko se bojuje za dobiček, padajo žrtve. Ne glede na kakovost. In delavci od delodajalcev ne morejo pričakovati zavezništva. Zato bi država morala z ukrepi poskrbeti, da so zavarovani. Naloga države ni, da delavce kaznuje za njihove pravice, izbojevane v stoletnih bojih. Delavci niso zakrivili krize. Zato ni prav, da jo plačujejo. Oblast se v času krize vedno spomni, da se morajo žrtvovati vsi, v času rasti pa obratno nikoli ne velja.