Kepa se začne kotaliti. Zdravniki kakopak potegnejo z vlado, češ da so sladke pijače krive za debelost otrok in diabetes, ki je na pohodu, industrija je na nogah in kriči, da jih bo država pokončala (na kolena jih je z visokimi davki in birokratskimi nesmisli itak že zdavnaj spravila), stroka se drži za glavo – ni ji jasno zakaj bi po žepu udarili le proizvajalca kokte, ne pa žvečilnih gumijev čungalunga in bonbonov frufru.
Mediji zgodbo seveda zgrabimo. Kako je ne bi, ošiljena retorika podjetij, ki bi jo najbolj dobila po grbi, naleti na podoben odziv pripravljavcev zakona. Ti v zgodbo vpletejo otroke – za njihovo zdravje nas pa vendarle mora skrbeti. In kepa sproži plaz – mesec in pol praktično ne mine dan brez zapisa o novem davku. Vse to za bore štiri dodatne milijone, ki bi se z njim nakapljali v državno blagajno. Še enkrat, prihodnje leto bomo porabili 1,2 milijarde (!) več kot bomo ustvarili. Vrstic za resnične težave in problematiko – od nesposobnosti vladnih pogajalcev, da bi sindikate bolj privili, do dejstva, da smo gospodarskega ministra dobili šele prejšnji teden – zato zmanjka oziroma jih je manj.
Nemara so zaradi pojavljanja v medijih že samo oportuniteti stroški vseh vpletenih v to zgodbo višji od načrtovanega izplena – zdravniki bi na oddelku gotovo naredili več koristnega kot pred kamero, direktorji podjetij bi morda sklenili kakšen nov posel, državni uradniki pa, upam, naredili kaj koristnega za državo.
Sinoči je finančni minister Dušan Mramor čez davek naredil križ. Kot da je državo dobesedno čez noč nehalo skrbeti za zdravje otrok. Debelost in diabetes? Ah, za to bodo že poskrbeli drugi ...
Spin z davkom na sladke pijače si je privoščila že tretja vlada zapovrstjo. Prvi je predlog na mizo vrgel Janez Šušteršič, z idejo se je poigraval Uroš Čufer. Gre za vzorec - državljani bi se morali prijeti za denarnico.