Gregor Virant je že v predvolilni bitki izkoristil hladno vojno med Zoranom Jankovićem in Janezom Janšo in svojo listo programsko oblikoval kot tretji blok. Prejšnji teden je vešče manevriral še v parlamentu in postal njegov šef. Izkoristil je trenja v levem bloku. Vas to kaj spominja na Tita? Zdaj Virant postaja že megaloman. No, Tito je bil tudi to.

V čem je videti Virantovo megalomanstvo? Samo včeraj ga je bilo opaziti dvakrat.

1. Kot resno prioriteto si je postavil vlado narodne rešitve s tehničnim mandatarjem. To idejo prodaja, čeprav:
- brez podpore Jankovićeve PS in hkrati Janševe SDS nima dovolj glasov v parlamentu; Janša in Janković pa gotovo računata, da bi rajši onadva prej postala mandatarja,
- celo Žerjavov SLS, ki je partner sredinskega trojčka, meni, da še ni čas za takšno idejo,
- tudi NSi meni, naj najprej poskusi oblikovati vlado Janković,
- ni nobenega imena šefa vlade narodne enotnosti na horizontu (baje naj bi priplavali na dan šele, ko bi ta možnost res postala realna),
- bi morebitni tehnični mandatar moral biti nestrankarski, sicer ne bi bil tehnični, kot takšen pa bi vladal državi brez podpore ljudstva na volitvah,
- bi za oblikovanje takšne vlade potrebovali vse preveč časa, ki pa ga nimamo,
- bi takšen mandatar-strokovnjak težko obvladoval vragolije slovenske politične kuhinje brez političnih izkušenj na domačem parketu, 
- …

2. Drugič je bilo Virantovo megalomanstvo naslutiti včeraj, ko je na sprejemu nagovoril novinarje kot predsednik državnega zbora. Njegov govor je bil najdaljši, predolg. Prisotno si začeli šušljati že med njegovim govorom. Pa tudi povedal ni veliko. Povsem drugače je bilo pri nagovoru Danila Türka ali celo Mitja Gasparija.

Videti je, da se je Virant nekaj dni po zmagi v parlamentu navzel tudi nekaj Pahorjevega mesijanstva. Rad se nastavlja kameram, veliko pripoveduje javnosti, predvsem pa išče neke nove ideje in rešitve, ki so tako zapletene, da ovirajo učinkovite hitre poteze, ki jih zdaj nujno rabimo.

Virant bi parlamentiral, užival v svoji priljubljenosti in čim dražje prodal svojo kožo. To je očitno njegov privatni interes, nikakor pa to ni nacionalni interes. Odlično za šefa neuvrščenih, a tega zdaj ne potrebujemo.

Ljudje so to že opazili. Če so bili po volitvah kritični do Janše in njegovih trenirk, so to že malce pozabili. Če so bili kritični do samosvoje kandidature Pahorja, mu tega niso preveč zamerili, ker ga mnogi vidijo kot dobrega šefa državnega zbora. Če so bili kritični do Jankovića, ker je nepremišljeno v parlamentarni ring porinil Mašo Kociper, so zdaj do njega že bolj spravljivi, ker je bliskovito spravil v življenje interventni zakon, po prvi parlamentarni lekciji pa je postal tudi malce bolj krotek.

Pri Virantu je nasprotno. Prejšnji teden so mu priznali izjemno spretnost, ko je oblikoval ad hoc koalicijo za deblokado pri glasovanju o tem, kdo bo šef državnega zbora, in se hkrati povzpel na najvišji parlamentarni stolček.

Včeraj je bilo drugače. Ljudje se sprašujejo, mar mu niso zrasle prevelike perutničke. Mar šef liste, ki je dobila malce več kot osem odstotkov glasov, meni, da lahko blokira hitro oblikovanje izvršne oblasti. Ali ad hoc koalicija zaradi Virantovih želja ali pa sanj postaja koalicija za blokado?
Tito je tudi spretno jadral med hladno vojno. Pa še megaloman je bil. A to za takratno državo ni bilo najbolj učinkovito manevriranje, mar ne? Država se je ekonomsko sesula!